Kuhnapato-zgodbe iz šolskih kuhinj

Posledično in vzajemno osrečujejo (tudi) številne učitelje, mentorje, ki s srčnostjo predajajo znanje mladim, v ponos dobrotam lastnega kraja, regije, v nauk znati vzeti iz narave, v spodbudo uporabiti sezonske sestavine iz okolice in vse skupaj z užitkom pojesti ter k temu motivirati lastno generacijo, mlajše in starejše soobiskovalce šol, svojo okolico, starše, sorodnike, prijatelje.

Soočamo se z dejstvom o kuharskih začetkih: kdaj je pravi čas? Ko komaj sežem na pult in narežem korenček, tudi če vmes stopim na prste? Morda ko zmorem stisniti krompir za cmoke ali seči v lonec? In ko znam, želim ali zmorem slediti navodilom učiteljice? Vse to..., a pravi čas je predvsem takrat, ko v kuhinji neznansko uživam, delim izkušnje in naloge s prijatelji, z njimi in z zahtevno, včasih tudi strokovno publiko, s ponosom in samozavestjo, da delam prav, delim mizo ob kosilu.

V ponos in samohvalo si v projektu obujanja prehranske dediščine, spodbujanja otrok k zdravemu in odgovornemu načinu življenja ustvarjali projekta Kuhnapato štejejo akcije, ko se v šolskih loncih znajdejo tradicionalne jedi, značilne za zaselek, vas, mesto ali regijo, prilagojene današnjim potrebam telesa, ki jih morda v 12ih letih dela še nismo okusili; tudi jedi, ki na omenjeni osnovi, s kombinacijami okusov dosegajo tiste, izpod prstov slavnih kuharskih mojstrov. V ponos in dosego ciljev pa nedvomno sodijo akcije, ko se v loncih šolske kuhinje znajde tradicija v obliki krajevno značilne zelenjavne enolončnice z npr. žitno pogačo in jabolki ali podobno regijsko značilno prilogo in ko šolske kuharice z nasmeškom in zaupanjem iz ozadja opazujejo mlade kuharje, ki s popolno predanostjo, veseljem do dela in seveda znanjem, hitijo pripravljati kosilo za svojih 400, 500 ali več sošolcev.

Vir: Kuhnapato

Nazaj na novice