Slovenija je bogata z biseri naravne in kulturne dediščine. Nekateri izmed njih predstavljajo pomemben kamenček v mozaiku svetovne dediščine človeštva in sodijo pod okrilje UNESCO. Na seznamu svetovne naravne in kulturne dediščine so se tako znašle po dve naravni in kulturni znamenitosti, še pet jih je trenutno na poskusnem seznamu svetovne dediščine. Na reprezentativni seznam svetovne nesnovne kulturne dediščine človeštva so uvrščene štiri posebnosti Slovenije svetovne dediščine. Poleg tega se Slovenija pojavlja tudi v drugih programih UNESCO - v svetovni mreži biosfernih območij, svetovni mreži geoparkov, na UNESCO seznamu pisne kulturne dediščine Spomin sveta ter na Seznamu mednarodno pomembnih mokrišč. Odkrijte Unescove zaklade v Sloveniji!
UNESCO konvencija o svetovni kulturni in naravni dediščini ščiti hkrati kulturne in naravne znamenitosti, ki imajo izredno univerzalno vrednost za vse narode in za človeštvo v celoti. Med več kot 1000 vpisanimi znamenitostmi so tudi štiri slovenske – dve naravni in dve kulturni.
Skrivnostni kraški svet ne skopari s čudesi narave. Ena njegovih najmogočnejših stvaritev so Škocjanske jame, ki so z največjim podzemnim kanjonom v Evropi kot prve v Sloveniji našle pot na UNESCO seznam svetovne naravne in kulturne dediščine. Nedaleč stran, v notranjskih in kočevskih gozdovih, pa se nahajata naravna rezervata Pragozd Krokar in Snežnik-Ždrolce, ki sta del Unescove dediščine prvinskih bukovih gozdov Karpatov in drugih evropskih regij.
V kraški jami z največjim podzemnim kanjonom v Evropi, visokim tudi do 146 metrov, je danes urejenih več kilometrov ogledne poti s kar 500 stopnicami. Na poti, ki vodi tudi čez izjemne mostove, je mogoče videti podzemne slapove (v jamskem sistemu jih je kar 26), velike dvorane, orjaške kapnike, visoke tudi do 15 metrov, in druge stvaritve podzemne kraške reke. Okoli Škocjanskih jam je regijski park – območje varovane naravne in kulturne dediščine. Po parku vodijo učne in kolesarske poti.
Območja prvinskih bukovih gozdov Karpatov in drugih evropskih regij, ki so na seznamu Unescove svetovne naravne dediščine, predstavljajo najbolje ohranjene dele bukovih gozdov, ki so od zadnje ledene dobe pred 12.000 leti odigrali pomembno vlogo pri razvoju in vplivu bukovih ekosistemov v Evropi. Med temi območji sta tudi gozdna rezervata Pragozd Krokar in Snežnik-Ždrocle. Pragozd Krokar je čudovit košček neokrnjene narave, ki leži v osrčju Kočevskih gozdov. V ta pragozd človeška roka še ni posegla, je pa dom avtohtonim vrstam zveri in pticam. Starodavni bukovi gozdovi, ki so si s svojo ohranjenostjo zagotovili mesto na Unescovem seznamu, šumijo tudi v rezervatu Snežnik Ždrocle. Oba rezervata sta del zaščitenega omrežja Natura 2000.
Ko boste obiskali Idrijo, boste na vsakem koraku zaznali dediščino nekdanjega rudnika živega srebra. Idrci so rudarsko tradicijo znali obrniti v zanimiva turistična doživetja, s katerimi približajo duh nekdanjih dni vsakemu obiskovalcu. Ljubljansko barje pa so v preteklosti zaznamovali koliščarji. Vpogled v njihovo življenje dajejo bogate arheološke najdbe in artefakti, ki sodijo med najstarejše na svetu.
Idrija je skupaj s španskim Almadenom varuh svetovno pomembne dediščine rudarjenja živega srebra. Idrijski Antonijev rov je iz leta 1500 in slovi kot eden najstarejših vhodov v rudnike v vsej Evropi. Urejen je za oglede, na katerih spoznate stare načine rudarjenja, na poti pa vas lahko preseneti tudi rudniški škrat! Z dediščino rudarjenja in življenjem nekdanjih rudarskih družin so povezane številne znamenitosti Idrije: od presenetljive tehniške dediščine, ki jo hrani muzej na gradu Gewerkenegg, do tradicije izvirnega čipkarstva.
Slovenija je ena od držav, ki hranijo zaščiteno svetovno dediščino prazgodovinskih kolišč okoli Alp. Na Ljubljanskem barju je bilo odkritih okoli 40 lokacij z ostanki kolišč, na UNESCO je vpisanih devet kolišč v dveh skupinah. Najpomembnejša najdba s teh izjemnih arheoloških najdišč je kar 5.200 let staro kolo, ki velja za najstarejše leseno kolo z osjo na svetu! Koliščarske najdbe so na ogled v več muzejih, Ljubljansko barje pa je krajinski park, ki navduši z raziskovanjem naravnih posebnosti močvirnega območja blizu Ljubljane.
Arhitekt Jože Plečnik je slovenski prestolnici Ljubljani vtisnil močan pečat. Njegove arhitekturne mojstrovine dajejo mestu prepoznavno veduto in so se znašle tudi na seznamu svetovne naravne in kulturne dediščine UNESCO. Med izbranimi deli, pomembnimi za človeštvo, so arhitekturni objekti na vodni in kopenski osi, kot so nabrežja Ljubljanice od Trnovskega pristana do Zapornic na čelu z Glavno tržnico in Tromostovjem, Narodna in univerzitetna knjižnica in letno gledališče Križanke. V Unescovo dediščino so uvrščeni tudi arheološki park Rimski zid, obnovljen po Plečnikovih načrtih, ljubljansko pokopališče Žale ter cerkvi sv. Mihaela v Črni vasi in sv. Frančiška Asiškega v Šiški.
S štirimi vpisanimi naravnimi in kulturnimi znamenitostmi svetovne dediščine UNESCO je Slovenija glede na število prebivalstva med najbogatejšimi varuhi zakladov človeštva. Na predhodnih poskusnih seznamih, skozi katere gredo vsi vpisi, je še več izjemnih posebnosti Slovenije.
Ohranjanje kulturnega izročila, ki se prenaša v rod, je še posebej pomembno. Nekatere veščine, znanja in ustvarjalnost naših prednikov so tako izjemni, da jih še posebej velja zaščititi in hraniti za prihodnje rodove. Posebno skrb za zaščito in ohranjanje ustnega izročila, plesov, znanj in spretnosti omogoča tudi UNESCO seznam svetovne nesnovne dediščine človeštva, na katerem se je s štirimi posebnostmi znašla tudi Slovenija.
Najstarejše dramsko besedilo na Slovenskem že od samega nastanka v času baroka doživlja uprizoritve na ulicah srednjeveškega jedra Škofje Loke. Bogata kostumografija in scenografija ter številčna, več kot 900-članska lokalna igralska zasedba ob vsakokratni uprizoritvi v Škofjo Loko privabi množico obiskovalcev. Gre za zgodovinsko uprizoritev, ki je zaradi svoje kompleksnosti na sporedu na vsakih šest let. Naslednja uprizoritev bo na sporedu leta 2021. Škofjeloški pasijon je vpisan na seznam UNESCO nesnovne kulturne dediščine človeštva.
Ko boste februarja na Ptujskem koncu zaslišali kravje zvonce, boste nedvomno vedeli, da se bliža pomlad. Zvonci so namreč le del oprave kurenta, tradicionalnega pustnega lika, značilnega za Ptuj, Dravsko polje, Haloze in Slovenske gorice. Kurent je odet v ovčjo kožo, na glavi ima značilno masko, obut je v visoke čevlje in rdeče ali zelene pletene nogavice. V roki vihti ježevko, debelejšo palico, opeto z ježevo kožo. Svoje korenine ima v slovanski mitologiji, velja pa za odganjalca zime ter glasnika pomladi in dobre letine. Obhodi kurentov so vpisani na seznam Unescove nesnovne kulturne dediščine človeštva. Svojevrsten poklon temu običaju je tradicionalno kurentovanje na Ptuju.
Klekljane čipke so svojevrsten izraz umetnosti, ki so eden od prepoznavnih simbolov slovenske identitete. Že stoletja pod prsti klekljaric nastajajo čudoviti izdelki, spretnost vrtenja klekljev pa se prenaša iz roda v rod. Klekljanje je ročno izdelovanje čipk s križanjem, sukanjem in prepletanjem niti, navitih na posebne lesene palčke - kleklje. Pri klekljanju se sledi vzorcu, izrisanem na papir, ki je pritrjen na valjasto blazino v košari ali posebnem podstavku. Danes v Sloveniji deluje več kot 120 klekljarskih društev, sekcij in skupin. Čipke so namenjene kot modni dodatek in okras na oblačilih in hišnem tekstilu, dandanes pa služijo tudi kot navdih za umetniško ustvarjanje, v arhitekturi in celo kulinariki.
Klekljarsko znanje širijo tudi čipkarske šole. Prvo je leta 1763 v Ljubljani ustanovila Marija Terezija, danes je najbolj znana čipkarska šola v Idriji, ki neprekinjeno deluje že več kot 140 let. Od tu izhaja znamenita idrijska čipka.
Suhozidna gradnja je način gradnje, kjer se ne uporablja veziva, pač pa je skrivnost njene trdnosti v posebnem načinu zlaganja kamna. Razširjena je po skoraj vsem sredozemskem prostoru. V Sloveniji nanjo naletimo na Krasu in v Istri. Veščina suhozidne gradnje, znanja in tehnike je uvrščena na seznam UNESCO nesnovne kulturne dediščine in povezuje osem evropskih držav, tudi Slovenijo.
Unescova svetovna mreža biosfernih območij v okviru programa Človek in biosfera (MAB) povezuje območja, ki predstavljajo vzorčne primere kopenskih ali obalnih ekosistemov z izjemno naravno in kulturno vrednostjo. Namen mreže je širjenje znanja in izmenjave dobrih praks na področju trajnostnega razvoja in ohranjanja biološke pestrosti na tem območju. V mrežo so vključena tudi štiri slovenska biosferna območja.
V okviru Unesca je bila oblikovana svetovna in evropska mreža geoparkov. To so območja, ki imajo izjemne geološke značilnosti in v katerih posebno pozornost namenjajo pokrajini ter ohranjanju in raziskovanju geoloških vrednot v smislu trajnostnega razvoja. V Sloveniji imamo trenutno dva geoparka, ki sta aktivno vključena v evropsko in svetovno mrežo geoparkov: čezmejni geopark Karavanke/Karawanken ter geopark Idrija.
Geopark Karavanke/Karawanken obsega območje med Mežico in Peco in sega na avstrijsko stran. Ponaša se z edinstvenimi rastlinami in s čudovitimi minerali, ki jih drugod po svetu le redko najdemo. Nekatere so pod Peco in Obirjem nekoč s pridom izkoriščali kot rudo, danes pa jih lahko občudujemo v muzejih. V opuščenem rudniku v Mežici vas čakajo nepozabna doživetja, saj se v podzemlje Pece lahko zapeljete s kolesom ali kajakom. Mogočne naravne sile so pod Obirjem oblikovale tudi čudovite kapniške jame.
Geopark Idrija se razprostira na območju istoimenske občine. Bogata geološka sestava tal je bila osnova za razvoj rudnika živega srebra, ki je nekdaj veljal za drugi največji živosrebrni rudnik na svetu. Danes rudnik in pripadajoča infrastruktura služi turističnim namenom. Med naravnimi biseri velja obiskati Divje jezero in Krajinski park Zgornja Idrijca. Višjeležeči predeli geoparka nudijo odlične možnosti za rekreacijo. Poleti bodo na svoj račun prišli kolesarji in pohodniki, pozimi pa se lahko predate snežnim radostim na smučeh na Vojskarski in Črnovrški planoti. Za povrnitev moči si privoščite idrijske žlikrofe, predvsem dame pa bodo navdušene nad umetnostjo idrijskih čipk.
Spomin sveta je UNESCO seznam pisne kulturne dediščine. Na njem najdemo tudi Supraseljski kodeks, starocerkvenoslovanski rokopis v cirilici, ki velja za najstarejši ohranjeni pisni dokument v slovanskem jeziku. Rokopis je nastal v Bolgariji, kasneje se je znašel na Poljskem, po zaslugi slovenskega jezikoslovca Jerneja Kopitarja pa se je del tega rokopisa znašel tudi na slovenskih tleh. Danes je shranjen v Narodni in univerzitetni knjižnici v Ljubljani.
Odpravite se po sledeh Unescove dediščine v Sloveniji in jo doživite na najboljše možne načine. Mimogrede lahko odkrijete še druge dragocenosti slovenske narave in kulture.
Preverite, kako in kje lahko doživite Unescovo svetovno dediščino v Sloveniji.
Podobe Slovenije, ki bodo pustile globok vtis na vas.
Aktivnosti med najvišjimi gorami in najbolj divjimi vodami.
Svetovna presenečenja od solin do kraških jam.
Dobro počutje med zdravilišči in vinorodnimi griči.
Živahnost prestolnice in potepi v naravo – do pragozdov!
Julijske Alpe – raj za aktivna doživetja in sprostitev v naravi.
Svet podzemnih čudes, osupljivih naravnih pojavov in edinstvenih okusov.
Ne ustavite se le pri najbolj znanih slovenskih jamah! Vzemite s seboj na Kras publikacijo s popisom številnih drugih posebnosti presenetljive pokrajine.
Koristne informacije in varnostne smernice: 
Nastavitve zasebnosti