Kjer se Voglajna izlije v Savinjo in ta naredi okljuk proti Savi na jugu, se razteza Celje, po velikosti tretje mesto v Sloveniji. Ostanki materialne kulture pričajo o bogatih in burnih zgodovinskih stoletjih. Sprva Keleia, naselbina Keltov, v kateri so kovali noriški denar, se je v času cesarja Klavdija razvila v najpomembnejši rimski trg in kot Celeia veljala za pomembno gospodarsko in vojaško središče. S poknežitvijo mogočnih celjskih grofov (1436), ki so se ob pomoči nemškega cesarja Sigismunda Luksemburškega s Habsburžani vedno bolj srdito spopadali za politični primat v srednji Evropi, je Celje postalo knežja prestolnica. Leta 1456, ko so v Beogradu ogrski tekmeci usmrtili grofa Ulrika II., je krik "Danes grofje celjski in nikdar več" prekinil vladavino in mesto je prešlo pod Habsburžane. Kljubovalo je nesrečam in sovražnikom (poplavam, Turkom), a se še naprej razvijalo in utrjevalo svoj položaj enega najpomembnejših mest Spodje Štajerske s cvetočo trgovino in obrtjo. Železniški tiri so leta 1846 prinesli tudi industrializacijo, ki je zaznamovala konec starih časov in prehod v novo razburljivo stoletje, v katerem je Celje mesto z živahnim kulturnim in turističnim utripom, razvitim družabnim življenjem, trgovsko-obrtnim in sejemskim središčem ter privlačno okolico.