Prijateljstvo na prvi pogled
Bilo je muhasto avgustovsko sobotno jutro, ko smo se z Janjo peljali po vijugastih cestah proti Kobaridu, do priznane Hiše Franko, kjer svojo kulinarično pravljico piše Ana Roš. Kuharska samoukinja, ki se je zaradi ljubezni odpovedala diplomatski karieri in Hišo Franko spremenila v eno najboljših svetovnih restavracij, je uspelo doseči, da je Kobarid postal prepoznavna destinacija med gurmani, čeprav gre za precej odmaknjen kraj v Sloveniji. Njena restavracija je običajno rezervirana že mesece vnaprej in gostje se ves čas želijo fotografirati z njo, kot bi bila filmska zvezda.
Janja Garnbret, ambasadorka slovenskega turizma in največja športna plezalka vseh časov, je nekoč razkrila, da obožuje dobro hrano. Njena najljubša jed je suši. In ker je Ana Roš navdušena tudi nad športom, saj je v mladosti trenirala smučanje in bila tudi članica slovenske reprezentance, je ideja o predstavitvi teh dveh neverjetnih žensk prišla kar sama od sebe. Takrat nismo vedeli, da imata ti dve dami toliko skupnega in da bo predviden čas za obisk čisto prekratek.
»Vse je v vztrajnosti«
Energiji dveh izjemnih žensk sta se povezali v trenutku, ko sta sedli h kavici na dvorišču Hiše Franko, z mogočnimi gorskimi vrhovi v ozadju. »Kot otrok sem splezala na vsako drevo in omaro, zato so me starši peljali v lokalni plezalni klub, kjer so rekli, da sem res nadarjena … Ostalo je zgodovina,« razlaga Janja o tem, kako se je zapletla v plezanje. »Ne verjamem, da je talent tisto, kar te naredi največjega. Gre bolj za vztrajnost. Imam srečo, da imam oboje,« dodaja.
Ana se ne more bolj strinjati; ker je kuharska samoukinja v pretežno moškem svetu gastronomije zagotovo ve, kako pomembno je vztrajati, če hočeš uspeti, in kako pomembno je ostati zvest samemu sebi. »V Hiši Franko se osredotočamo na lokalno zgodbo,« nadaljuje Ana. »Vsi naši izdelki so lokalno in trajnostno pridobljeni. Sezona in razpoložljivost pridelkov določata naš jedilnik in ne obratno ... Letos, na primer, zaradi izjemne suše ni gob v okolici. In zato jih nimamo na jedilniku. Jedilnika ne spreminjamo tedensko, ampak celo vsak dan, če sestavine niso na voljo.«
»Če navijajo zame, jim moram nekaj vrniti.«
Janja Garnbret je želela doživeti vzdušje v profesionalni kuhinji in Ana ji je to z veseljem pokazala. Ura je bila okrog poldneva in na kosilo so začeli prihajati prvi gostje. »Želim, da Janja doživi pravi utrip v naši kuhinji. Želim, da vidi, da je timski duh tisti, ki dela našo zgodbo veliko,« je povedala Ana, medtem ko je Janjo pospremila v kuhinjo. Pomagala ji je pri postavitvi jedi na krožnik.
Ko je Janja vstopila v prostor, je bila Anina ekipa vidno navdušena. Mnogi so se z njo želeli celo fotografirati. Videti je bilo, da je to ni motilo. Na vprašanje, kako se počuti ob tolikšni pozornosti, ki ji je namenjena, se je namreč le nasmehnila: »S tem nimam nobenih težav. Če navijajo zame, jim moram nekaj vrniti.” Ideja o »vračanju« je blizu obema damama. Tudi Ana je vključena v številne projekte, ki »vračajo«, v njenem primeru, predvsem lokalnim ponudnikom v okolici.
»Zelo si mi všeč, a ne bi dobila te službe.«
»Všeč si mi, a te ne bi zaposlila,« Ana nagajivo reče Janji, medtem ko ta skuša razporediti sestavine na krožnik, tako kot so ji jo pokazali. Obe se pošteno nasmejita ob tej izjavi, Janja pa priznava, da je treba kar nekaj vaje že samo, da »jedi kreativno postaviš na krožnik«. »Kako se domisliš tako čudovitih krožnikov in jedi?« vpraša Ano. »Vidim jih,« pravi Ana, Janja pa vzklikne: »Tudi jaz pri plezanju vidim vsaj tri možne poti do cilja.«
Presune nas, da imata ti dve neverjetni ženski več skupnega, kot bi mislili. Toda tisto, kar ju dela najboljše, je njuna neverjetna in nalezljiva energija. Obe sta imeli vzpone in padce, a najpomembneje je, da sta vedno vstali in se borili naprej. Čeprav je strast tista, zaradi katere gresta dlje in se trudita biti še boljši, vsekakor ni tista, ki bi ju ustavila pri lovljenju sanj.
Če pobrskamo po spominu, je prav to nekoč rekel še en izjemen slovenski športnik, nogometni vratar Jan Oblak, o slovenski mentaliteti v intervjuju za Guardian: »Slovenska mentaliteta je dobra, še posebej zato, ker je običajno naš um »hladen«.« Je potem kombinacija hladnega uma in toplega srca skrivnost uspeha Slovencev? Najverjetneje je tako.
»Pokliči me, kadar koli želiš ali potrebuješ nasvet – tudi, če gre samo za to, koliko časa naj se kuha špagete,« je dejala Ana, preden je Janjo objela za slovo. Odšli smo s prijetnim občutkom, da je bilo to srečanje verjetno začetek velikega prijateljstva.