Vabljeni k ogledu oddaje Na lepše

Kras, s površino dobrih 570 hektarov, velja za najmanjši pa tudi najbolj hladen vinorodni okoliš v Sloveniji. Za ta prostor je značilno suho podnebje, ki daje kraškemu vinu - skupaj z burjo in rdečo zemljo (terra rosso) - značilen karakter. In če je bilo leta 2018 na Krasu še aktivnih okoli 900 vinogradnikov, ki so letno pridelali okoli milijon litrov terana, pa se številke danes zmanjšujejo. Kras se zarašča in - tako kot se beleži tudi po drugih vinskih regijah pri nas, tu so izjema samo Goriška Brda – se tudi na Krasu seka in krči male družinske vinograde, ki dajejo značilno patino kulturni krajini. Vse manj je mladih prevzemnikov vinskih kmetij, domicil na trgu pa prevzemajo večje, zadružne kleti. Danes kraško vinsko sceno vzdržuje okoli 600 vinogradnikov ter okoli 150 vinarjev, ki teran tudi aktivno tržijo. Je pa vtis s terena, da so Kraševci še vedno preveč okorni kar se tiče lastne promocije, predvsem pa manjka popularizacija manjših zgodb, ki sežejo izven promocije turistično že znanega Štanjela.  

Kras je tradicionalno znan po teranu, toda na terenu se – tako kot pri refošku – izgubljajo zvesti pivci, ki so tekom desetletij ostareli, pri mladih pa se v popularizacijo tega vina ni vlagalo. Danes Kraševci poleg terana, stavijo še na avtovtohtono belo sorto, vitovsko grganjo, ki so jo v preteklosti - bolj kot mi - znali popularizirati in tržiti slovenski zamejci. 

Sicer pa na Krasu tuja, predvsem azijska tržišča, pospešeno osvajajo - bolj kot s teranom - z malvazijo. Eno bolj vročih tržišč za kraška vina je trenutno Japonska in po naročilu japonskega kupca v sežanski kleti vrtijo njihovim vinom prav posebne ritme japonske glasbe. Tako se rodi zgodba o vinu iz Slovenije, iz države, ki ima ljubezen v svojem imenu, zato so tudi slovenska vina za Japonce obljuba o večni ljubezni.  

Sicer pa je Klet Sežana del združenja Po Primorsko, v katerega je neformalno povezanih 11-tih primorskih živilskih podjetij in zadrug, ki s svojo dejavnostjo ohranjajo podeželje, odpirajo delovna mesta in opominjajo na dodano vrednost lokalne pridelave. Pri tem pa se čuti mačehovski odnos države do slovenske živilske industrije – tak primer je bila tudi grenka bitka s Hrvaško glede terana. 

V oddaji Na lepše pa tudi več o ponudbi Rudnika Sitarjevec v Litiji, ki velja za sodobni podzemni muzej, ki obiskovalcem ponuja vpogled v raznolikost geološke naravne dediščine, svet netopirjev, pajkov in gliv, v bogastvo rudarskega izročila in interpretacijo njegovega bogastva skozi oči umetnikov. Rudnik Sitarjevec sodi med polimineralna rudišča z izjemno mineraloško pestrostjo. Je eno najbogatejših najdišč različnih mineralov v evropskem in svetovnem merilu. V njem se pojavlja več kot šestdeset različnih mineralov, med katerimi so najpomembnejši rudni minerali galenit, sfalerit, cinabarit, halkopirit in barit. oleg slikovitih mineralov obiskovalca očarajo izjemne limonitne kapniške strukutre, ki so jih ustvarila stoletja naravnih podzemnih procesov. Stalagmiti, stalaktiti, kapniške zavese, kapniški špageti Rudnika Sitarjevec, ki zrastejo tudi do 5 centimetrov na leto, so edinstveni v evropskem prostoru. To je edini znani prostor rastočih limonitnih kapnikov v Srednji Evropi.

V oddaji pa tudi zanimiva zgodba aktualna za današnji čas globalnih nemirov. Od lani je nova pridobitev vipavskega turizma osveženi muzej v Vojašnici Janka Premrla – Vojka. Sprehod skozi muzejske zbirke, se zdi kot da se človek pomika skozi frontna bojišča prve vojne, mimo bolnišnic, bunkerjev, zaklonišč, zaporov, strelskih jarkov, pa vse do pisarn oficirjev. In pri tem tudi tipa  vznikanje nacionalizmov, grozote fašizma, druge vojne. Hkrati pa se dotika tudi zelo osebnih zgodb ljudi, ki so v vojni pustili svoja življenja. 

Muzej je skorajda življenjsko delo Mitje Močnika, ki je – fasciniran nad vojaško zgodovino - predmete za v ta muzej zbiral že od svojega osmega leta, ko je domov vlačil vojaške ostaline in železje z bližnjih hribov. 

V muzeju se človek nehote dotika življenj nepregledne množice fantov, ki so na bojiščih pustili svoja življenja. Pred tem pa so v predmete, ki so jih imeli pri sebi, še z zadnjimi napori vrezavali sledove svojega obstoja. Zato so vsi razstavljeni predmeti zgodba o strahu in pogumu. Kot da je v njih ujet  še poslednji krik – da se ne bi pozabilo -da so tudi oni nekoč živeli, ljubili in čustvovali. 

Stalna muzejska zbirka prve svetovne vojne je bila v vipavski vojašnici na ogled že od leta 1992. Od tedaj se je zbirka iz prve vojne razširila še na obdobje med obema vojnama pa vse do sodobnejše slovenske zgodovine in delovanja Slovenske vojske.

Vojni muzej je potrebno razumeti kot krik po miru, še posebej v tem nemirnem času vse bolj elastičnih moralnih vrednot in grozečega vznikanja nacionalizmov.

Vabljeni k ogledu oddaje Na lepše, v petek, 17. 4. 2026, na prvem programu RTV Slovenija ob 21.05 uri. 

Na lepše

Vir: uredništvo oddaje Na lepše

Nazaj na novice