Vabljeni k ogledu oddaje Na lepše

Ekipa oddaje Na lepše je tokrat odpotovala v kraje na robu slovenstva – v Rezijo, najbolj zahodno slovensko etnično območje. Tam so doma brusači, samosvoja glasbena folklora in zelo stara oblika slovenščine. Turizem za Rezijane predstavlja eno od možnosti za zaustavitev izseljevanja.

Rezija je ozka, približno dvanajst kilometrov dolga dolina pod Kaninskim pogorjem, ki meji na slovenski občini Kobarid in Bovec. Reka Bila je najpomembnejši vodotok v dolini, njena struga pa ob večjih padavinah postane hudournik. Kulturno središče predstavlja vas Ravenca, kjer izstopa dvorana Rozajanske kulturne hiše, zgrajena po potresu leta 1976 s pomočjo takratne Jugoslavije.

Sicer pa je Rezija del štirih dolin – Kanalske, Terske, Nadiške in Rezijanske – in kot takšna sestavlja del Beneške Slovenije, katera pa spada pod Furlanijo Julijsko krajino. Ime Benečija pa je ostalo kot ostanek od leta 1422, ko so si to območje pripojili Benečani in vladali tem krajem. 

Pomemben del rezijanske kulture ohranja Folklorna skupina Val Resia, ki deluje že od leta 1838. Sicer pa je kulturna posebnost Rezije tudi rezijanščina, ta zelo stara oblika slovenščine, ki jo najbolj prepoznamo po arhaičnih besedah za običaje. In ko že govorimo o tej jezikovni posebnosti - prvi katekizem v rezijanščini je izšel leta 1927, medtem ko je to slovensko narečje svoj pravopis in slovnico dobilo leta 1994, potem ko ga je izdal nizozemski jezikoslovec. Rezijani so bili šele leta 1999 prepoznani kot jezikovna, ne pa tudi kot narodna manjšina. Zaradi posebnosti pa ni slučaj, da je bila dolina že od 18. stoletja dalje priljubljen cilj številnih raziskovalcev, filologov in muzikologov. 

V Benečiji se zadnja leta intenzivno posvečajo razvoju turizma. V sklopu Inštituta za slovensko kulturo v Špetru je zaživela spletna platforma Benečija, ki povezuje turistične ponudnike iz kar 15-ih občin: vse od Nadiških in Terskih dolin do Rezije. Poleg TIC-a ob koncih tedna ponujajo tudi vodene oglede, v italijanskem, angleškem in slovenskem jeziku. Turizem je namreč za beneške Slovence ena od najbolj realnih možnosti, da zaustavijo boleče izseljevanje in ohranijo rezijansko narečje. Rezija se namreč že vse od druge vojne bori z izseljevanjem. Ta lepa pokrajina se vse bolj prazni in danes v občini Rezija na svoji zemlji vztraja le še slabih tisoč ljudi. So se pa prve migracije v Reziji začele, ko so kraji 1866 pripadli Italiji, medtem ko so zlata leta te doline, ko je tu živelo skoraj šestkrat več prebivalcev, ostala samo še v spominih starejših in se dotikajo časa pred prvo vojno.

Eden od načinov za privabljanje mladih pa je bila tudi ustanovitev Unescovega Čezmejnega biosfernega območja Julijske Alpe, ki povezuje Triglavski narodni park in italijanski del gorskega sveta. S tem pa se odpirajo nove možnosti preživetja in hkrati krepi sodelovanje pri razumevanju, sobivanju in varstvu narave in kulturne dediščine. Ta je – skozi lesene ganke in umetniške poslikave hiš imenovani murali, še posebej izrazita na Solbici, v zadnji vasi v Reziji in edini, ki jo uničujoči potres leta 1976 ni porušil, ker za razliko od drugih krajev v tej dolini stoji na skali. Solbica ima 90 prebivalcev, dva muzeja in dve gostilni in je vse do danes uspela ohranila svojo značilno stavbno tipologijo. Še posebej je zanimivo arhaično naselje Kikej s hišami, zgrajenimi na skalah, se pa na Solbici začne in konča vzorno označena in vzdrževana Ta lipa pot, dolga 10 ali 5 kilometrov in vodi po obronkih doline Rezije.  

So pa Rezijo v svet popeljali znameniti brusači, nomadski kramarji, ki so brusili nože celo na dvoru Habsburškega cesarstva, znani pa so bili vse od Sirije pa do Turčije. Nekateri so se hkrati ukvarjali tudi s cinkanjem bakrenih posod in peči ter s popravljanjem dežnikov. Nekateri pa so obvladali celo posebno tehnikko brušanja kirurških inštrumentov, kar je bila prava umetnost. Ob koncu 50-ih let 20. stoletja naj bi v Reziji delovalo na stotine potujočih brusačev, in še danes v Solbici srečate domačine, ki se spominjajo in še vedo, kako se streže temu poslu. 

In še zanimivost - včasih so brusače spremljale tudi ženske. Še posebej starejši brusači so se bali,da bodo na poti izdihnili in ne bodo pokopani po božjih postavah. Mnogi brusači se tudi nikoli niso vrnili domov, in so preprosto izginili, ker pač ni bilo nikogar, ki bi jih spodobno pokopal in o njihovi smrti obvestil družino. Zato so starejše brusače na poteh spremljale ženske, ki so poskrbele za grob, če se je možu kaj zgodilo.

Vabljeni k ogledu oddaje Na lepše, v petek, 10. 4. 2026, na prvem programu RTV Slovenija ob 21.05 uri. 

Na lepše

Vir: uredništvo oddaje Na lepše

Nazaj na novice