Dogodek Varuhi kulturne dediščine je 5. februarja 2026 v Ljubljani potrdil, da kulturna dediščina ni le zapis preteklosti, temveč živ pogovor – ki se danes nadaljuje tudi skozi digitalizacijo, podatkovne prostore in odgovorno uporabo umetne inteligence.
V četrtek, 5. februarja 2026, je v Hotelu Mons v Ljubljani potekalo veliko srečanje uglednih strokovnjakov iz različnih institucij, ki se ukvarjajo z varovanjem in hrambo gradiva, digitalizacijo ter uporabo umetne inteligence na področju kulturne dediščine. Dogodek s skoraj 300 udeleženci je bil posvečen vprašanju, kako dediščinske ustanove v praksi odgovarjajo na hitro rastoče potrebe po digitalnem dostopu, dolgoročni varnosti in odgovorni uporabi umetne inteligence. Pri organizaciji konference so se povezale štiri institucije – varuhinje kulturne dediščine – Arhiv Republike Slovenije, Narodna in univerzitetna knjižnica, Narodni muzej Slovenije in Skupnost muzejev Slovenije.
Kot je v uvodu poudaril državni sekretar Matevž Čelik Vidmar z Ministrstva za kulturo Republike Slovenije, digitalizacija danes ni več »tehnološki trend«, temveč dolgoročna odgovornost do javnega spomina. Postala je sistemsko orodje, ki krepi dostopnost in odpornost kulturne dediščine, a le, če jo spremljajo urejena dokumentacija, jasne vloge in skupni standardi – sicer lahko digitalizacija namesto napredka prinese tudi tveganja. Izpostavil je tudi pomen sodelovanja: arhivi, knjižnice, muzeji in strokovne mreže niso ločeni akterji, temveč skupaj gradijo povezan sistem, v katerem se fizična in digitalna raven storitev smiselno dopolnjujeta.
Tekom konference so govorci skozi predstavitve osvetlili ključne premike na področju digitalnega varovanja dediščine. Med drugim so se zvrstile predstavitve o razvoju slovenskega podatkovnega prostora za kulturno dediščino, o digitalizaciji in e-hrambi (tudi pri zahtevnih, obsežnih korpusih), o razvoju spletnih dostopov do arhivskega gradiva, o muzejskem dokumentiranju predmetov in o organizacijskih izzivih muzejev pri prehodu v digitalno dobo ter o kakovosti digitalnih posnetkov in standardih, ki postajajo nepogrešljiv del profesionalne digitalizacije. Velik poudarek je bil namenjen tudi umetni inteligenci, ki vse pogosteje postaja pomembno orodje pri varovanju kulturne dediščine – od obdelave in iskanja gradiva do podpore interpretaciji vsebin in razvoju novih oblik dostopa.
Povzetki predavanj so na voljo tudi v programski knjižici dogodka.
Osrednji del dneva je bila okrogla miza o tem, kako digitalizacija in umetna inteligenca spreminjata vlogo varuhov kulturne dediščine. Tatjana Hajtnik, vodja Sektorja za elektronske arhive in računalniško podporo v Arhivu RS, je izpostavila, da je pandemija pospešila digitalni prehod in hkrati dvignila pričakovanja uporabnikov po hitrem, takojšnjem dostopu do vsebin. Poudarila je, da mora tehnologija ostati v službi človeka – in da mora končna presoja še naprej temeljiti na strokovni odgovornosti dediščinskih ustanov.
Nina Sotelšek, Skupnosti muzejev Slovenije, je predstavila konkretne rabe UI v muzejih: kot pomoč pri statistikah in poročilih ter kot podpora interpretaciji vsebin – tudi na razstavah, kjer lahko deluje kot digitalni asistent ali vodnik in obiskovalcu ponudi »nekaj več« na drugačen način. Kljub temu, da so muzejski predmeti tridimenzionalni, digitalizacija po njenem mnenju ne zmanjšuje njihove pristnosti in »avre«, temveč lahko okrepi zanimanje ter približa zbirke širši javnosti. Predstavila je tudi Register premične kulturne dediščine, pri katerem sodeluje 32 muzejev in ki bo prinesel napredek na področju digitalizacije muzejev, zaključen pa naj bi bil v prihodnjih mesecih.
Ajda Zavrtanik Drglin, programerka aplikacij v Narodni in univerzitetni knjižnici, je med drugim opozorila na tveganja pretirane rabe UI. Generativna UI lahko namreč deluje zelo prepričljivo, zato ni nadomestilo za preverjanje informacij, temveč orodje, ki ga je treba uporabljati kritično in premišljeno. Opozorila je tudi na širše posledice rabe UI, kot je energetski odtis, ter poudarila pomen obdelave gradiva znotraj ustanov, na lastni infrastrukturi, s čimer se izognemo pošiljanju zaščitenih vsebin v nenadzorovana in komercialna okolja. Dodala je, da pri uvajanju UI ne gre le za tehnologijo, temveč tudi za zaupanje, transparentnost in vključevanje uporabnikov. Kot dober primer je navedla situacije, ko tehnologija sama po sebi ni dovolj in se je treba odpreti skupnosti: pri projektih prepisovanja se je pokazalo, da je lahko podpora javnosti ključna, hkrati pa takšni pristopi krepijo odnos med tradicionalno ustanovo in uporabniki na nove načine.
Sogovornice so se strinjale, da učinkovita raba umetne inteligence zahteva ustrezne kompetence, jasna etična in pravna izhodišča (zlasti pri avtorsko zaščitenih vsebinah) ter sodelovanje različnih profilov znanj. Razprava je pokazala, da bo prihodnost varovanja kulturne dediščine temeljila na povezovanju ustanov, standardov in ljudi – ter na tehnologiji, ki dediščino dela bolj dostopno, a ostaja odgovorna, sledljiva in strokovno utemeljena.
Dogodek je jasno pokazal, da se prihodnost varovanja kulturne dediščine gradi na povezovanju ustanov, standardov in znanj – ter na tehnologiji, ki dediščino naredi dostopnejšo, a ostaja varna, sledljiva in strokovno utemeljena.
Več o programu in dogodku je na voljo na spletni strani dogodka.
Vir/foto: Narodna in univerzitetna knjižnica
mag. Livija Kovač Kostantinovič, domači PR
tel.: 01 589 85 65
e-naslov: livija.kovac(at)slovenia.info
Prosimo, obiščite domačo stran ali izberite drug jezik.
Nastavitve zasebnosti