36. grafični bienale Ljubljana. Orakelj: O domišljiji in svobodi

Grafični bienale Ljubljana je ena najstarejših mednarodnih bienalskih prireditev na svetu, ki leta 2025 praznuje sedemdeset let. V tokratni izdaji pod umetniškim vodstvom priznane kustosinje, predavateljice in raziskovalke Chus Martínez se navezuje na orakelj v smislu antičnega poimenovanja kraja, kjer se srečamo s prihodnostjo. Obenem bienale raziskuje moč fantazije, da bi obnovil naše zaupanje v svobodo in solidarnost.

Orakelj

Orakelj poimenuje in časti simbolni kraj, kjer se vsa bitja sprašujejo o smeri svojega življenja. Ker nam je mar za jutrišnji dan, smemo domnevati, da nam je mar tudi za to, da ostanemo živi, za svet v miroljubnem sožitju. V času vse večje negotovosti in izkušnje bivanja v svetu, ki ne priznava naših potreb, se porajajo številne oblike eskapizma in zavajajočega odločanja. Pričakovanje velikih odgovorov in nadejanje gibanj s široko mobilizacijo, ki bi bila zmožna odpraviti posledice vojn in delovanja temačnih sil, nista realni možnosti. Umetnost, pri čemer merimo na vsa področja umetnosti, predpostavlja obstoj neznatne, a zelo pomembne točke, kjer je mogoče biti svoboden in sanjariti ter kjer smemo zahtevati svobodo in mir. Pričujoča razstava obravnava to neznatno točko. Na bienalu trdimo, da je vsaka umetnostna in kulturna prireditev hkrati tudi orakelj, torej območje, kjer lahko razmišljamo in premlevamo o tem, kako je mogoče ustvariti skupno dobro, kako udejanjiti dobro življenje, utemeljeno na skupnih vrednotah.

Bienale je torej mesto vedeževanja, mesto interpretacije, v samem središču Oraklja v Ljubljani pa naletimo na Žogico Marogico. Žogica je lik, ki uteleša tradicijo, politiko in potrebo po izumljanju sistemov, namenjenih za posredovanje, izobraževanje in povezovanje ljudi. To lutko pozna skoraj vsak prebivalec Slovenije. Pisana žogasta glava, ki jo je likovna umetnica Ajša Pengov zasnovala za lutkovno predstavo po besedilu Jana Malika (1904–1980), postavljeno leta 1951 v današnjem Lutkovnem gledališču Ljubljana, je postala velika uspešnica nemudoma po ljubljanski lutkovni in radijski premieri in na odrih vztraja že več desetletij. Lutkovna tradicija in njeno zanimanje za izumljanje avtonomnih bitij, ki jih izoblikujeta obrt in domišljija, imata neizmeren potencial za refleksijo številnih vprašanj, ki danes vplivajo na oblikovanje scenarijev našega sveta: tehnologija iger na srečo, breztelesne in avtonomne inteligence, ki so sposobne preseči človeka, analogno množično izobraževanje v digitalni dobi, nove oblike folklore za povezovanje in skupno sanjarjenje. Žogica – torej lutka, ki se je rodila iz pomislekov o tem, kdo nadzoruje koga – je vezivo med starimi sanjami o neodvisnosti in novimi nočnimi morami, povezanimi s tehnologijo. Pri ustvarjanju lutk se je avtorica Ajša Pengov spraševala: Ali bi bilo treba lutke upravljati z rokami ali vrvicami? Naj bodo podaljšek našega človeškega telesa ali naj postanejo neodvisne? Lutke niso oblikovane po vzoru gledališča s človeškimi igralci, marveč so avtonomne v svojih gibih in izrazih. Na splošno gre pri tem Oraklju za večno vprašanje nadzora in obvladovanja namesto omogočanja, spodbujanja in krepitve mirnega in plodovitega načina življenja.

Kot pojasni Chus Martínez, v času vse večje negotovosti in izkušnje bivanja v svetu, ki ne priznava naših potreb, se porajajo številne oblike eskapizma in zavajajočega odločanja. Pričakovanje velikih odgovorov in nadejanje gibanj s široko mobilizacijo, ki bi bila zmožna odpraviti posledice vojn in delovanja temačnih sil, nista realni možnosti. Bienale pa je tudi okoljska praksa, saj nas spodbuja, da se vedno znova poglobimo v določen kraj in kulturni kontekst. Ravno na tem mestu sem naletela na Žogico Marogico, lik, ki uteleša tradicijo, politiko in potrebo po izumljanju sistemov, namenjenih za posredovanje, izobraževanje in povezovanje ljudi.

Kuratorka bienala Chus Martínez za revijo Mousse piše tudi tedensko kolumno o celotnem procesu njegovega nastajanja. V sklopu bienala bo izšel razstavni vodnik, publikacija z besedili zgodovinarke Mance G. Renko, filozofinje Sadie Plant, filozofinje in sociologinje Renate Salecl, antropologinje, klasične filologinje, pisateljice in zgodovinarke Svetlane Slapšak ter socialne antropologinje Maje Petrović-Šteger pa bo izšla pri založbi Sternberg. Grafično oblikovanje razstave je delo Grupe Ee.

O umetniški vodji in kuratorki bienala 

Chus Martínez se je rodila v Španiji in je filozofinja in umetnostna zgodovinarka. Trenutno je predstojnica inštituta Institute Art Gender Nature pri Akademiji za umetnost in oblikovanje Basel FHNW v Švici in kuratorka pri TBA21 Thyssen-Bornemisza Art Contemporary.

Je članica uprave CIMAM (Mednarodnega odbora za muzeje) in svetovalnih odborov številnih mednarodnih umetniških ustanov, kot sta Castello di Rivoli v Torinu in Deutsches Historisches Museum v Berlinu. Bila je glavna kustosinja v muzeju El Museo Del Barrio v New Yorku in predstojnica oddelka pri dOCUMENTI (13). Pred tem je bila glavna kustosinja v MACBA v Barceloni in direktorica Frankfurter Kunstverein. Chus Martínez je pripravila veliko razstav in publikacij o sodobni umetnosti. Je predavateljica in avtorica številnih kataloških besedil in kritičnih esejev, poleg tega redno piše za mednarodne umetniške revije.

Umetniki in sodelujoči  

Sinzo Aanza, Noor Abed, Gabriel Abrantes, Saelia Aparicio, Maria Arnal, CANAN, Gabi Dao, Manca G. Renko, Grupa Ee, Miles Howard-Wilks, Joan Jonas, Jane Jin Kaisen, Ema Kugler, Nicole L’Huillier, Svetlana Makarovič, Yarema Malashchuk in Roman Khimei, Manuela Morales Délano, Eduardo Navarro, Ingo Niermann in Mayte Gómez Molina, Silvan Omerzu, Ajša Pengov, Nohemí Pérez, Juan Pérez Agirregoikoa, Vesna in Eugen Petrešin, Maja Petrović-Šteger, Sadie Plant, Tarta Relena, Renata Salecl, Kathrin Siegrist, Svetlana Slapšak, Mladen Stropnik, Olga Subirós, Derek Tumala, Aili Vint, Takeshi Yasura

Vzporedni program bienala

Ob osrednji bienalski razstavi bo potekal tudi vzporedni program. V Galeriji ISIS bo na ogled razstava Tejswini Narayan Sonawane, prejemnice velike nagrade 35. grafičnega bienala Ljubljana. Ljubljanski grad bo gostil razstavo kolektiva Sreda v sredo, prejemnika nagrade občinstva prejšnje izdaje bienala. V Muzeju novejše in sodobne zgodovine Slovenije pa bo na ogled razstava Začetek nečesa velikega, ki obeležuje I. mednarodno grafično razstavo ter prikazuje sočasno družbeno-kulturno situacijo, ki je spremljala vznik Grafičnega bienala Ljubljana.

Vir: MGLC

Nazaj na novice