V Likovnem salonu Celje mednarodna skupinska razstava Modri sij

Modri sij je druga v seriji razstav, zasnovanih v okviru štiriletnega projekta Umetnost in duševno zdravje. Projekt raziskuje, kako tematika duševnega zdravja vstopa v polje sodobne umetnosti in kakšne problematike naslavljajo umetniške prakse, ki obravnavajo nenormativna duševna stanja. Tako z nadaljnjo obravnavo duševne stiske kot izrazom družbene ureditve sledi razstavi Check – In, in sicer skozi lečo pojma bližine in njegove inherentne razcepljenosti med samoto in osamljenostjo na eni strani ter vsesplošno povezanostjo in družbeno tesnobo na drugi.

Mednarodna skupinska razstava Modri sij, ki bo v Likovnem salonu Celje brezplačno na ogled od 7. junija do 1. septembra 2024, odpira vprašanje, kako tehnološki kapitalizem vpliva na vsakdanje intimno življenje posameznic_kov, njihove medosebne odnose in kakšne stiske proizvaja. Po besedah kustosinje Maje Hodošček in kustosa Domna Ograjenška razstava problematizira sodobne oblike nadzora in koncept bližine v atomizirani družbi tveganja in blaginje - od družabnih omrežij do terapevtskih okolij - ter izpostavlja strukture, ki prispevajo k doživljanju izolacije ali vnašajo bistvene spremembe v sodobne načine sobivanja.

S svojimi umetniškimi deli se v mediju fotografije, filma, slike in objekta na razstavi predstavljajo Leah Clements iz Velike Britanije, Martins Kohout iz Češke, Marko Šajn iz Slovenije in Ada Zielińska iz Poljske.

Odprtje razstave Modri sij bo v Likovnem salonu Celje, ki v okviru Centra sodobnih umetnosti deluje pod okriljem Zavoda Celeia Celje, v petek, 7. junija 2024, ob 19. uri.

Več o razstavi Modri sij

V ranljivem trenutku modri sev presvetli obraz. 

Fotografija Home Office (2020) umetnice Ade Zielińske je nastala v času epidemije covida, ko je za namen projekta začasno zapustila svoj dom in se preselila v konferenčno sobo odvetniške pisarne v središču Varšave. V izpraznjeni zastekljeni stolpnici sredi opustošenega pandemijskega okolja pisarniški prostor izgubi svojo namembnost in se odpre umetniški intervenciji, ko postane umetničin atelje in dom. Prazne steklenice, osebni računalnik, razmetana postelja in kupi knjig pričajo o tem, kako si osmišlja vsakdan v okolju, ki ne dopušča neproduktivnosti niti v času popolne zamrznitve vsakdana. Vez z zunanjostjo umetnici predstavlja vanjo usmerjen leteči dron, skozi katerega se opazuje in fotografira. Pronicljiv umetničin avtoportret razkriva obsesijo s hiperprodukcijo, nadzor intimnosti in porast osamljenosti v sodobnem času.

Film Slides (2018) umetnika Martinsa Kohouta se med drugim dotika nespečnosti, ko se tok informacij in izpostavljenost nenehnim stimulacijam vrinjata tudi v čas počitka in vplivata na kakovost spanca. Umetnik s tankočutnim pristopom in ustvarjanjem atmosfere, ki je hkrati intimna in tuja, skozi filmsko govorico uprizori afektivni aspekt vstopa tehnologije v vsakdanje življenje. Protagonisti filma nagovarjajo elektronske naprave, v njih iščejo nasvete za svoje tegobe, opazujejo lastno podobo ali nadomeščajo svojo odsotnost s pošiljanjem sporočil najbližjim.

Umetnika Marka Šajna zanima, kako tehnološka orodja vizualno interpretirajo medosebne intimne geste. Svoja slikarska dela je naslikal po predlogah platforme, ki s pomočjo umetne inteligence generira podobe na podlagi vnesenih gesel po izboru umetnika. Besede, kot sta objem, skupina, in podobno je platforma generirala v gmote objemajočih se poenotenih in brezosebnih teles, ki ob podrobnem pogledu razkrivajo številne deformacije. Umetnik prepričljivo pokaže pomanjkljivost zatekanja k tehnologiji pri razreševanju ugank, povezanih z bližino.

Da se razreševanje osebnih stisk vse bolj premešča v strokovna področja in kako strokovni delavci skrbijo zase ter ohranjajo zasebnost ob vsakodnevnem stiku s travmatičnimi osebnimi zgodbami ali dogodki, raziskuje umetnica Leah Clements v videu To Not Follow Under (2019), v katerem slišimo izseke intervjujev s psihoterapevtom, nevrologom in reševalcem iz vode. Podobe filma umeščajo posameznike v utesnjena in hkrati varna okolja, kot je hiperbarična komora, bazen, v katerem ne vidimo robov, in bolnišnična soba. Umetnica tako ustvari specifično atmosfero pretočnosti med tesnobo in razbremenitvijo, s katero prevprašuje meje empatije in profesionalizirane ''skrbi za''. 

Preberi več

Vir: Zavod za kulturne prireditve in turizem Celeia Celje

Nazaj na novice