Vabljeni k ogledu oddaje Na lepše

Rešilna bilka razvoja teh beneških dolin, v katerih je demografska slika vse bolj skrb vzbujajoča, je ravno turizem, ki bi ohranjal identiteto in nudil ljudem nove možnosti razvoja v sodelovanju z vsemi ustanovami v prostoru. Benečija ima tako vse možnosti, da v prihodnjih letih postane atraktivna turistična destinacija. 

Zato sta ustvarjalki turistične oddaje Na lepše obiskali pozabljen in malce otožen svet Beneške Slovenije, kjer potomci Čedermacev pogumno negujejo beneško narečje in slovenski jezik. Vasi, raztresene po pobočjih Kolovrata in Matajurja, so danes po večini prazne. Ti gorski kraji so po drugi vojni, ko je nanje padla železna zavesa, doživljali trpko usodo močne italijanske asimilacije. Vse, kar je  dišalo po Slovencih je bilo enačeno s komunizmom in med ljudmi se je načrtno sejalo razdor in teror s skrivnimi organizacijami. Zlasti v prvem desetletju po vojni je Italija načrtno gospodarsko in kulturno zanemarjala obmejne beneške kraje, otroke v šolah in vrtcih pa so vzgajali izključno v italijanskem jeziku. Te vasi pa je prizadelo množično izseljevanje. Ljudje so odhajali v belgijske rudnike ali v Furlanijo, kjer so bili tovarne, delo in kruh. Dodatno pa je k izseljevanju pripomogel rušilni potres leta 1976. Razmere so se za slovensko manjšino spremenile šele leta 2001, pomembno vlogo pa je igral tudi kasnejši vstop v EU, ko je z zaščitnim zakonom Italija Beneške Slovence kočno le priznala kot del slovenskega naroda.

Ena bolj zanimivih vasi z izjemno bogato kulturno dediščino je vas Mašera, najboljša vodnica po njej pa zgovorna Luisa Battistig, sicer predsednica Planinske družine Benečije, ki bdi nad zbirko v nekdanji Gorcovi hiši. Gre za značilno beneško domačijo, z značilnimi ganki in kamnitimi stebri, sestavljeno iz povezanih stanovanjskega in gospodarskega poslopja. V vasi je tudi avtentična kovačija, ki se zdi kot zamrznjena v letu 1951, ko je zadnji kovač Michele, Miha Dus odložil kladivo. Eden ob predmetov, ki še posebej bode v oči je zbirka posebnih klešč, ki so jih rodovi vaških kovačev, kadar ni bilo druge pomoči, uporabljali za izdiranje bolečih zob.

Spomin na kovaštvo iz časa, ko so dekleta in ženske še hodile v dolino za dekle, moški, sezonski delavci, guziravci, pa so pozimi krošnjarili, se je ohranil do danes. V nekdanji kovačiji v pritličju nadstropne hiše ob cesti, daleč naokoli znane po svojih izdelkih, predvsem kovinskem orodju za različne potrebe, je še vse tako, kot je pustil za seboj zadnji kovač Michele, Miha Dus, ko je leta 1951 odložil kladivo. Zdaj za kovačijo skrbi njegov vnuk Valentin Dus. Rad jo razkaže obiskovalcem in razloži, čemu so služile različne naprave in orodja. Posebno je ponosen na ovoj z zbirko posebnih klešč, ki so jih rodovi vaških kovačev, kadar ni bilo druge pomoči, uporabljali za izdiranje bolečih zob. V vasi pa je posebna tudi klet s kamnito mizo, podobno oltarni. O njej se spletajo skrivnosti, saj niti domačini ne vedo, za kaj se je uporabljala. Ena od razlag je, da je bila miza oltar starovercev, v hudih zimah pa so nanjo položili tudi mrliče, kadar jih niso mogli takoj pokopati.

V oddaji se je Marjana povzpela tudi na Matajur, ki s svojim 1641 metri nadmorske višine velja za mejno goro med Slovenijo in Italijo ter simbol Slovenske Benečije. Dviga se nad Kobariško kotlino in Beneško Slovenijo na njej pa stoji Dom na Matajurju, katerega je zgradila slovenska skupnost in predstavlja pomembno točko povezovanja Slovencev z obeh strani meje. 

Prek pogorja Matajurja pa je v 1.svetovni vojni potekala glavna italijanska obrambna linija dobro utrjenih jarkov. In prav na tem pobočju je nemška vojska pod poveljstvom Erwina Rommla v bliskoviti akciji, ki je trajala manj kot 52 ur, iz Tolmina prek Kolovrata zavzela zelo dobro utrjene položaje italijanske vojske in tako prebila obrambno črto ter pognala celotno italijansko vojsko v beg. Tako se je po 885 dneh krvavih spopadov končala Soška fronta. Če ste ljubitelji zgodovine, potem je ta kamnita puščava lahko pravi muzej na prostem.

V oddaji tudi več o Landarski jami, ki je dosegljiva po vzponu po več kot stotih stopnicah, predstavlja pa s svojim zgodovinsko-spomeniškim kompleksom in vijugastimi podzemnimi potmi čudovito sintezo zgodovine, umetnosti, kulture in naravnih bogastev Nadiških dolin. Že v prazgodovini je človek izkoristil ta zaščiteni kraj, ki je bil bogat z vodo, kot bivališče in zatočišče. Rimljani so tu zgradili vojaško postojanko povezano s čedadskim obrambnim sistemom in jama je bila verjetno posvečena gozdnim bogovom. 

Za konec pa še skok v muzej SMO, ki v Špetru prikazuje kulturno krajino od Julijskih Alp do morja, od Mangarta do Tržaškega zaliva in se uvršča med nove oblike tematskih in pokrajinskih muzejev, ki ne slonijo več na zbiranju predmetov, temveč na pripovedi. Muzej je namenjen vsem, ki želijo spoznati zgodovino in sedanjost območja v Videmski, Goriški in Tržaški pokrajini, ki je zgodovinsko naseljena s Slovenci. Namenjen je domačinom, ki svoje kulturne in okoljske posebnosti bolj malo poznajo in cenijo, kot tudi italijanskim in drugim turistom, ki o tem prostoru vedo le malo ali celo nič.  

Vabljeni k ogledu oddaje Na lepše, v petek na prvem programu RTV Slovenija ob 21.25 uri. 

Na lepše

Vse vsebine prejšnjih sezon so na voljo tudi v arhivu RTV Slovenija. 

Vir in več informacij: uredništvo oddaj Na lepše

Nazaj na novice