Gostinstvo ni samo mizica pogrni se

Skozi pogovor je bilo poudarjeno dejstvo iz terena, da iz ponudbe za dobrojedce vse bolj izginjajo tradicionalne gostilne, ki so veljale za temelj naše kulinarike. Po koroni so številni družinski gostinci zaprli svoja vrata, nekateri so spremenili urnik obratovanja in začeli svoje krožnike podrejati visoki gastronomiji. Vedno manj je ponudbe za tiste, ki ne iščejo zgolj visoke gastronomije, ampak preproste, a zato nič manj iskrene obroke po sprejemljivih cenah. Vse več je t.i. “hibridnih” gostiln, ki v nekem trenutku niso več vedele, kdo so. Ali so domače gostilne, v najbolj žlahtnem pomenu, ali pa visoka gastronomija, kar je v nekem trenutku postalo zelo modno. Kaj se torej dogaja z domačimi gostilnami? 

Srečko Kunst je spregovoril o revitalizaciji znamke Gostilna Slovenija, ki je v nekem trenutku skorajda popolnoma zamrla. Patricija Furlan pa je opozorila na večjo promocijo med mladimi, na možnosti sodelovanja z Ministrstvom za kmetijstva v luči spodbud za mlade prevzemnike družinskih gostiln. Hkrati pa je tudi opozorila na šibko povezovanje kraških gostincev med seboj in tudi s sosednjim zamejstvom, kar je ključno za napredek - še posebej v luči ohlajanja italijanskih gostov. 

Gostinstvo ni samo mizica pogrni se je bilo skozi pogovor večkrat poudarjeno in v prihodnje bomo priča drugačnemu modelu domače gostilne, s prilagojenim urnikom in manj obratovalnimi dnevi. Posel namreč prevzemajo mlajše generacije, ki pa ne želijo prevzeti bremena celodnevne strežbe, kot so to počeli njihovi starši. Biti gostilniški otrok, je poudarila Patricija Furlan, ni enostavno, veliko je izčrpanosti, izgorelosti - pa vendarle, je to na koncu dneva lep poklic in tudi posel, ki se (še vedno) splača. Kar se proda doma, je namreč največ vredno, je še izpostavila Furlanova. 

Na Forumu je Srečko Kunst tudi pojasnil, zakaj so se domače gostilne začele podrejati in posnemati ponudbo in cene v vrhunskih restavracijah ter poudaril, da je sedaj trenutek, ko naj tudi mediji začnejo bolj poudarjati, da je “trendi” jesti tudi vampe ali pa krompirjevo potico v domači podeželski gostilni. 

Ni tragedija, če se zapre kakšna od najboljših restavracij z visoko gastronomijo, saj si v njih povprečen dobrojedec zaradi visokih cen lahko privošči jesti samo enkrat ali dvakrat na leto. Tragedija je, ko se zapre gostilna, v kateri si želimo jesti vsak dan - tako je zapisal Uroš Mencinger. Z zaprtjem domačih gostiln z dolgoletno tradicijo izgubljamo tudi kulturno dediščino. Tradicionalne gostilne morajo ostati temelj naše kulinarike - in to v svoji avtentični podobi.   

Kajti - dobre domače gostilne so vedno živele s krajem, z njegovo zgodovino in posebnostmi. Vedno so bile prostor družabnega dogajanja, od živahnih zabav, zbirališča vaških godcev in vseh sort posebnežev do prostorov za poroke, pogrebe in veselice. Podeželske gostilne so naše narodno bogastvo in nekatere bi bilo potrebno tudi spomeniško zaščititi. Pa ne zaradi preteklosti, bolj zaradi prihodnosti. V naših domačih gostilnah gresta z roko v roki tradicija in ustvarjalnost, spomin in radovednost, avtohtonost in razgledanost. Vsaka jed ima svoje narečje. Vsem pa naj bi bila skupna gostoljubnost, domačnost in iskrenost. Naj tako ostane tudi v bodoče. Tradicionalne gostilne morajo ostati temelj naše kulinarike.

Celotnemu pogovoru Turističnega foruma boste lahko v prihodnjem tednu prisluhnili tudi v podkast obliki, ki nastaja v sklopu dejavnosti Društva turističnih novinarjev Slovenije. 

Vir: Društvo turističnih novinarjev Slovenije

Foto: Iztok Pipan

Nazaj na novice