Škofjeloški pasijon je najstarejše ohranjeno dramsko besedilo v slovenščini, ki ga je leta 1721 zapisal kapucin Romuald. Kot procesija po starem mestnem jedru Škofje Loke v postnem času znova oživi s skoraj tisoč nastopajočimi. Leta 2016 je bil vpisan na Unescov Reprezentativni seznam nesnovne kulturne dediščine človeštva kot izjemen primer žive baročne tradicije in slovenske kulturne identitete. Po večstoletni tradiciji se Škofjeloški pasijon še danes uprizarja v postnem in velikonočnem času kot procesija po ulicah in trgih starega mestnega jedra.
Med dragocenostmi, ki jih Kapucinska knjižnica v Škofji Loki hrani še danes, je tudi znameniti rokopis Škofjeloškega pasijona (Processio Locopolitana). Rokopis je leta 1721 zapisal kapucin pater Romuald – Lovrenc Marušič (1676, Štandrež pri Gorici – 1748, Gorica), ki je v letih med 1715 in 1727 deloval v Škofji Loki kot pridigar in voditelj procesije (magister processionis).
Škofjeloški pasijon je nastal v okolju Kapucinskega samostana in cerkve sv. Ane, zgrajenih leta 1709, kjer je bilo premišljevanje Kristusovega trpljenja središče duhovnega življenja. Kapucini so z uprizarjanjem pasijonskih procesij želeli skrivnost Kristusovega odrešenja približati ljudem in poglobiti njihovo vero. Prvi poskusi oživitve Škofjeloškega pasijona v 20. stoletju segajo v leto 1936, ko je bil na dvorišču meščanske šole uprizorjen pod naslovom Škofjeloška pasijonska procesija. V predstavi je sodelovalo 165 amaterskih igralcev iz Škofje Loke in okoliških vasi, ogledalo pa si jo je približno 5000 gledalcev. Temu je sledila uprizoritev v cerkvi sv. Ane ter popolna oživitev pasijona v obliki procesije po ulicah Škofje Loke v letih 1999, 2000, 2009 in 2015.
Škofjeloški pasijon danes velja za najstarejše ohranjeno dramsko besedilo v slovenskem jeziku, z deli v latinščini in nemščini ter obsežnimi režijskimi opombami. Gre za edino v celoti ohranjeno režijsko pasijonsko knjigo v Evropi iz začetka 18. stoletja. Besedilo, sestavljeno iz 865 verzov in 13 podob, sledi tradiciji slovenskih spokornih procesij, ki so izhajale iz srednjeveških liturgičnih sprevodov. Posamezne slike – med njimi Raj, Smrt, Bičanje, Kristus na križu in Božji grob – povezujejo svetopisemske prizore in alegorične podobe, ki človeka vodijo k spokorjenju in upanju na odrešenje.
Po večstoletni tradiciji se Škofjeloški pasijon še danes uprizarja v postnem in velikonočnem času kot procesija po ulicah in trgih starega mestnega jedra.
Mesto se spremeni v oder, na katerem več kot tisoč nastopajočih – igralcev, glasbenikov, konjarjev z več kot 60 konji, kostumografov in prostovoljcev – oživlja prizore iz Svetega pisma Stare in Nove zaveze ter iz časa baroka. Leta 2016 je bil Škofjeloški pasijon kot prvo slovensko živo izročilo vpisan na Unescov Reprezentativni seznam nesnovne kulturne dediščine človeštva. Predstavlja izjemen primer prepletanja umetnosti, vere in skupnosti, ki se prenaša iz roda v rod.
Naslednja uprizoritev bo prva po vpisu Škofjeloškega pasijona na Unescov Reprezentativni seznam nesnovne kulturne dediščine človeštva.
Datumi uprizoritev v letu 2026 so naslednji:
Prizorišča Škofjeloškega pasijona se nahajajo v središču tisočletnega mesta Škofja Loka: Mestni trg, Trg pod gradom, Spodnji trg in Trg mesta Freising, kjer je prizorišče posebej prilagojeno invalidnim osebam, gluhim in naglušnim obiskovalcem, ki uprizoritev spremljajo ob tolmaču slovenskega znakovnega jezika, ter slabovidnim in slepim ob uporabi tehničnih pripomočkov.
Vabimo vas, da se nam pridružite na nepozabnem doživetju bogate kulturne in duhovne tradicije Škofjeloškega pasijona, kjer boste skozi edinstveno baročno uprizoritev začutili globino Kristusovega trpljenja, moč skupnosti in sporočilo upanja ter odrešenja, ki že več kot tri stoletja povezuje rodove.
Fotografija: Pogled na večerno uprizoritev Škofjeloškega pasijona v letu 2009. Avtorica fotografije Jana Jocif.
Nastavitve zasebnosti