Samostan frančiškanskega reda so kot mestno dominanto po l. 1301 zgradili v strnjenem jedru na severovzhodni strani mesta. Cerkev in samostan stojita stisnjena ob ozki ulici in ob dvignjeni ploščadi pred glavnim pročeljem. Cerkev in samostan so barokizirali v 17. stoletju. Preurejeno svetišče je beneško učinkujoč dvoranski prostor, ki ga skriva vhodno pročelje, preurejeno v 19. stoletju. V cerkvi je bogata oprema. Izstopajo renesančna edikula na levi strani in številne podobe. V prezbiteriju visijo portreti papežev, ki so bili prej minoritski menihi. Več slik je shranjenih v zakristiji. Manjkajo številne slike in druga oprema, ki so jo Italijani med drugo svetovno vojno odpeljali v Italijo in je niso vrnili. Najbolj pogrešajo sliko Marija med svetniki (Vittore Carpaccio, 1519). Sredi cerkve je v tlaku plošča, ki opozarja na grob rodbine Tartini.

Posebej znan del samostana je obokan križni hodnik, ki so ga dogradili v 18. stoletju. Notranje dvorišče okvirjajo renesančne arkade s polkrožnimi loki. Nad njimi je bivalno nadstropje. Sredi dvorišča, ki je urejeno kot cisterna, stoji kamnita šapa vodnjaka. Samostan ima bogato knjižnico in arhiv. Po obnovi l. 1996 je postal eno od žarišč kulturnega dogajanja v Piranu, saj na akustičnem dvorišču poleti redno prirejajo koncerte. Samostanske prostore ob hodniku so uredili kot galerijo in manjši muzej z lapidarijem. Cerkev in križni hodnik sta redno odprta.