Ljubljanica je tipična kraška reka s kratkim počasnim tokom (38 km). Njeno porečje skupaj s površinskimi pritoki do izliva v Savo pri Zalogu meri 1779 km2. Kraškemu zaledju do izvirov pri Vrhniki pripada okrog 1100 km2. Kraški del porečja sestavljajo visoke, pretežno gozdnate planote in znatno nižja, prometno ugodnejša in zato gosteje naseljena področja. V njih so stopničasto razporejena kraška polja s ponikalnicami: Trebuhovica na Babnem polju blizu Prezida, Obrh v Loški dolini, Stržen s pritoki na Cerkniškem polju, Rak v Rakovem Škocjanu, Pivka blizu Postojne in Unica na Planinskem polju. Te vode se podzemeljsko združujejo z vodami z Logaškega polja in območja Rovt (Logaščica, Rovtarica, Petkovščica) ter Hotenjskega podolja, kjer je več manjših ponikalnic, ki se prav tako pod zemljo delno stekajo v Idrijco in Ljubljanico. Podzemeljski tok Ljubljanice se konča na jugozahodnem robu Ljubljanskega barja pri Vrhniki, Najštevilnejši izviri so v zatrepnih dolinah Retovja in Močilnika ter pri Bistri. Ob izvirih so zanimivi kraji, ki privlačijo ljudi na poseben način. K njim je zahajal kamenodobni lovec. Pisatelj Janez Jalen je junake iz zgodovinske povesti Bobri pošiljal z mostišč na barju k njenim izvirom; že od starih Grkov pa se je ohranila bajka, da se je tu ustavil Jazon z Medejo in zlatim runom, ko je z Argonavti priplul po rekah od Črnega morja.