Kočevski rog je eno najbolj velikih gozdnih območij med Belo krajino in Kočevjem. Nad Dolenjskimi Toplicami so med kraške vrtače in gosto zasajene mlade smreke skrili več partizanskih bolnišnic in tiskarn ter delavnic. Posebej samotno lego so izbrali za bivališče vodstva partizanskega gibanja. Naselje barak so imenovali Baza 20. Z izjemo nekajdnevnega bivanja v gradu Soteska septembra 1943 je politično vodstvo v Bazi ostalo do 19. decembra 1944, ko se je preselilo v Črnomelj. Vojaško poveljstvo si je že l. 1943 uredilo samostojen sedež v bližnji Bazi 21.

Prvo barako so sestavili aprila 1943. Ko je prišel iz Polhograjskega hribovja, se je vanjo naselil del vodstva osvobodilnega gibanja. Z širjenjem vodstvenih organov se je širila tudi baza, ki je imela poleti l. 1944 26 barak. V bazi so živeli in delali partizanski poveljniki, vodstvo OF, vodje komunistične partije in drugi funkcionarji, občasno celo člani AVNOJ-a. Barake so imele številke ali imena po njihovih pomembnih uporabnikih. Stavbe so različno velike, večje so starejše.

Posamezne barake so po osvoboditvi propadle. Večje obnove se se začele od petdesetih let prejšnjega stoletja naprej. Posebej temeljita je bila okoli l. 1990. Večina barak še ima originalno ali originalni identično opremo iz obdobja vojne. V več objektih so uredili razstave o osebah, ki so v bazi živele in delale, in o načinu bivanja v bazi. Razstavno postavitev je oblikoval arhitekt Grobovšek. Ob zadnji večji prenovi so razširili dostopno cesto. Zraslo je veliko parkirišče, ki je kar preblizu baze. Ob parkirišču so postavili zanimivo arhitekturo Otona Jugovca. V veliki leseni stavbi naj bi bila restavracija za obiskovalce.

Ob parkirišču je Lukov dom, kjer obiskovalci lahko vidijo kratek predstavitveni film o Kočevskem Rogu, na voljo pa jim je tudi vodič.