Ocenite ponudbo:

Otočec

InfoKrajiNastanitveAtrakcijeAktivnostiDogodkiHrana in vinoVeč
Tiskanje Dodaj v turistični vodič
Turistični informacijski center:Turistično informacijski center Novo mesto
Novi trg 6, 8000 Novo mesto
++386 7 393 92 63
ob reki; na podeželju
Otočec, ki je znan po romantičnem gradu na otočku sredi reke Krke, ponuja obiskovalcem tudi marsikaj drugega. Obiskovalcem so na voljo številni športni objekti; grajski park in bližnji gozdovi nudijo številne možnosti za sprehode in malo daljše ture, seveda pa ne gre prezreti reke Krke, kjer lahko prosti čas preživljate ob čolnarjenju, ribolovu ali pa se le prepustite šumenju jezov. Če ste ljubitelj golfa ali pa to želite postati, je v neposredni bližini Gradu Otočec na voljo golf igrišče z devetimi luknjami. Otočec ponuja namestitvene zmogljivosti v hotelu Grad Otočec, ki se ponaša s petimi zvezdicami, ter Šport hotelu s štirimi zvezdicami, na voljo pa so tudi bungalovi, ki so kategorizirani s tremi in z dvema zvezdicama. V bližini so turistom na razpolago tudi druga prenočišča v gostiščih ali na turistični kmetiji. V neposredni bližini gradu je urejen avtokamp.
Za zabave željne je poleg diskoteke in kazinoja na voljo tudi restavracija Tango, ki poleg izvrstnih jedi ob vikendih nudi tudi ples ob živi glasbi.
Otočec je od Novega mesta oddaljen 6 km in je s svojo lokacijo natanko na polovici poti med Ljubljano in Zagrebom odlično izhodišče za dnevne izlete v bližnje izletniške oziroma turistične kraje.

Otočec (360°) 


Poštni urad : Pošta Slovenije 
Šentpeter 1, 8222 Otočec 
07 394 12 20 
Turistično društvo : Turistično društvo Otočec 
Dolenja vas 13, 8222 Otočec 
041 671 317 
www.otocec.si 
Dodatni opis : Iz prejšnjih stoletij vemo le malo o Šempetrski fari.
Valvasor nam pripoveduje v popisu Šempetrske fare, da se v tej fari rodi na leto okoli 100 otrok, umre pa do 30 ljudi. Število rojenih je gotovo preveliko in ni v nikakršnem razmerju z mrliči. Nenavadno veliko je bilo rojenih v 18. stoletju; v letu 1721 je bilo 57 rojenih in 1729. 55 rojenih. V drugih letih pa je povprečno število rojstev od 38 do 48. Nezakonska otroka sta bila  največ po dva, včasih pa tudi po več let nobenega.
Poročenih je bilo v omenjenem stoletju največ leta 1717 (21 parov), leta 1730 takega para ni najti. V drugih letih je bilo takih parov povprečno od 3 do 17.
Nenavadno veliko ljudi je umrlo v letu 1715 zaradi lakote in pomanjkanja, ker je bila v letih 1713 in 1714 zelo  slaba letina. Celo leto je umrlo 105 ljudi, samo v mesecu aprilu in maju 66. Med umrlimi je bilo posebno veliko beračev. Tako je bilo 21. aprila 8 mrtvih, med njimi so 4 berače našli na cesti. 25. aprila je bilo zopet 6 mrličev, med katerimi so dva spet našli. Tudi leta 1771 je bila slaba letina in zaradi nje huda lakota. V fari je umrlo 52 ljudi. Slabi letini sta bili tudi v letih 1622 in 1629. V nekaterih letih je morila tudi griža. 1816 in 1817 (griža in lakota), 1825, 1840, 1841, 1859, 1878... Leta 1836, ko je v Novem mestu in okolici razsajala huda kolera, je v Šempetru umrlo 13 ljudi. Leta 1873 in 1874, ko so bile po novomeški okolici hude koze, je umrlo v tej fari za njimi 24 ljudi.
Najbolj strašen dan v zgodovini Šempetrske fare je bil gotovo 19. julij 1873. Ta dan je padala tako debela in gosta toča, da se česa podobnega tudi najstarejši ljudje niso spomnili. Mislili so, da bo sodni dan, tako grozna nevihta je bila - in marsikdo, ki se tega dne spominja, je že rekel, da bi raje umrl, kakor še kdaj kaj podobnega učakal. Toča, debela kakor kurja jajca, je v kratkem uničila vse poljske in vinske pridelke. Trta je bila za več let uničena in ljudje so mislili, da bodo vinogradi propadli. Sadno drevje je bilo vse obeljeno in obtolčeno, na jesen pa je začelo zopet poganjati in cveteti. Po toči so našli več zajcev, ptičev in drugih živali mrtvih po gozdovih, pobila jih je toča. Veliko faranov je moralo takrat prijeti beraško palico.
Najbolj vinski letini sta bili v 19. stoletju leta 1811 in  1834, slednje leto pripovedujejo, da je bilo že ob mali maši vse grozdje potrgano in pospravljeno.
Nekdaj so ljudje dosegali visoke starosti. Tako beremo nekaj imen, starih nad 100 let: 1696. leta je umrla Marina Antončič, stara 100 let; leta 1703 Štefan Krašovec, star 124 let; leta 1714 Jakob Eršte, 106 let; leta 1798 Mica Črnulja iz Šempetra 115 let; leta 1799 Janez Jurič iz Štravberka, 107 let in leta 1812 Janez Bojanc iz Ždinje vasi, star 100 let.
Lahko omenimo še to, da je imela fara 1754. leta 1.071 prebivalcev, 1791. leta 1260 prebivalcev, leta 1880 1.473 prebivalcev, leta 1937 1.864 prebivalcev, leta 1991 1.879 prebivalcev in leta 2001 2.053 prebivalcev.
V 18. stoletju je imela fara eno vas več - Blišče, ki je leta 1742 pogorela do tal. Štela je 6 hiš in od tedaj je niso več pozidali.
Pošta je bila v Šempetru ustanovljena 1. oktobra 1887 leta. Pošiljke je pripeljal poštni voz, ki je vozil iz Novega mesta v Šentjernej.
Gasilsko društvo v Šempetru je bilo ustanovljeno leta 1906, čez dve leti so zgradili gasilski dom pri Gričarjevih, današnji pa je dobil temeljni kamen leta 1980, dograjen pa nekaj let kasneje.
Šempeter z okolico pa je nekdaj imel veliko dobrih gostiln. 21. oktobra 1906 je v svoji hiši v Šempetru odprl gostilno posestnik in tedanji župan Fran Florjančič. Hiša, ki se ji je po domače reklo “Pri Korošcu” je dobila novo hišno številko 21. Radi so jo obiskovali domačini in meščani, pa tudi kmetje iz okoliških vasi. Ob nastanku nove države Kraljevine Jugoslavije je znal Fran Florjančič prisluhniti tedanjim dogodkom. 2. marca 1919 je z naznanilom objavil,  “... da bo na pustno nedeljo v prid revnim srbskim otrokom Jugoslovanska veselica s srečelovom in šaljivo pošto.” V juniju istega leta pa je organiziral iz Novega mesta izlet obrtnega društva, združen z veselico. Vstopnina je bila namenjena onemoglim obrtnikom. Mnogi novomeščani so se na veselico pripeljali na lojtrnih vozovih, saj jih je privabljala tudi obljuba, da bo izletnikom na razpolago pečeni janjec in dobra pijača. Za očetom je prevzel gostilno sin Jožef. Tudi ta je prirejal gasilske, sokolske in lovske veselice. Gostilna je prenehala delovati po drugi svetovni vojni.
Ena najstarejših gostiln v Šempetru je bila “Pri Marentetu”, kjer je krčmaril Anton Junc. Junčeva gostilna je bila sprva ob glavni cesti nasproti otoškega gradu. Potem je imel gostilno na številki 7, danes domačija in kmetija Bevc. Hiša je leta 1887 zgorela, a so zgradili novo, z gostilno pa prenehali. Anton Junc se je ukvarjal tudi z mizarstvom in homeopatijo. Uglednega krčmarja, ki je bil tudi župan, je pogosto obiskoval tudi Janez Trdina. Junčevo hčerko - Marentetovo Marico, je Trdina izredno prikupno predstavil v svojih spisih, češ da je krčmo privzdignila med najboljše v deželi.
Leta 1907 pa je na Martinovo nedeljo odprl na novo urejeno gostilno “Med orehi” mizar Janez Jarc. Gostilno je do leta 1921 vodila Ana Banič. Rada jo je obiskovala posebno mladina, saj jo je privabljala harmonika znanih domačih godcev. Leta 1926 je Jarc oddal gostilno v najem Tonetu Vidicu, pa domače Antonovcu. Okoli leta 1929 pa je gostilna prenehala delovati.
Dobro obiskana je bila v Šempetru tudi Bojančeva gostilna. Hiša je stara več kot 200 let. V nji je nekdaj gospodoval bogat mesar in gostilničar Gašper Udovič z ženo Marijo. K Udovčevi hčeri Ani se je priženil iz Ždinje vasi Franc Bojanc, v svojem času osrednja osebnost v Šempetru. Z bogato dedinjo in s pridnostjo se je pridobil veliko premoženje, z modrostjo pa je županoval 27 let. Franc Bojanc je znal biti tudi zelo duhovit, pri tem pa ni imel dlake na jeziku. Dobra prijatelja sta bila z gostilničarjem Josipom Zurcem iz Kandije pri Novem mestu. Oba mogoča birta sta bila večkrat nasprotnika v besednem dvoboju. V Bojančevi gostilni je v sobi na steni v okvirju visela tabla DESET KRČMARSKIH ZAPOVEDI:
1. Spoštuj samo enega krčmarja
2. Ne kliči krčmarja brez potrebe
3. Glej, da prideš vsako nedeljo in vsak zapovedan praznik k meni v gostilno
4. Spoštuj krčmarja, ki ti dobro postreže
5. Ne pretepaj se v moji gostilni ali na cesti
6. Ne nečistuj in ne pljuvaj na tla
7. Ne kradi mi žemelj z mize ali vilice in nože
8. Ne želi si moje nedolžne natakarice ali kuharice
9. Ne reci manj, kakor smeš, spiješ ali kadiš
10. Ne želi si na upanje, saj upanje je nezaupanje.
Očeta Franca je nasledil sin Jožef Bojanc. Leta 1907 se je poročil z gostilničarjevo hčerjo iz Hruševca Marijo Vintar, ki pa je umrla še leta 1913. Še tisto leto si je vzel za ženo Terezijo Florjančič, hčer sosednjega gostilničarja. Po njegovi smrti je vodila gostilno vdova. Drugič se je poročila z orožnikom Ivanom Šegulo, doma iz Dornave pri Ptuju, ki je takrat služboval v Dolenjem Karteljevem. Leta 1936 je prevzela gostilno Terezijina hči iz prvega zakona Štefanija, poročena Gostiša. Ko pa je ta odšla v Gorenji Logatec na možev dom, kjer je bila tudi gostilna, je od leta 1938 naprej vodila gostilno njena sestra Terezija Bojanc, poročena Vidrih. Vidrihova gostilna je obdržala sloves, ki ga je dal hiši stari oče. Žal je gostilna, ki je med drugim do dandanašnjih dni slovela po izvrstnih vampih, leta 2001 zaprla svoja vrata.
Lastniki gradu Otočec Margheriji so imeli na levem bregu reke Krke ob stari cesti gostilno in kovačijo. Oboje so dajali v najem, vendar samo tistim, ki so bili hkrati izučeni tudi kovaške obrti. Pogoji so bili zelo zahtevni, zato so se najemniki pogosto menjavali. V tej grajski krčmi so smeli prodajati le grajsko vino in žganje ter mrzlo hrano. Zadnji lastnik je bil Jože Istenič iz Logatca, ki je med drugo svetovno vojno s to obrtjo prenehal, ker je bila gostilna z drugimi gospodarskimi poslopji in gradom požgana.
Na Sevnem pod Trško goro je bila znana gostilna “Pri kuharici”. Leta 1887 je bil v Dolenjskih novicah objavljen naslednji oglas: “V najem se takoj da v Sevnem ob vznožju Trške gore poleg Bajnofa gostilno z vso upravo, pri kateri je tudi mesarija in prodaja tobaka, ter četrt grunta.” Na ta oglas se je odzval šempetrski župnik Janez Rome, ki je posestvo kupil svoji sestri, farovški kuharici Neži Rome. Neža, ki se ji je prijelo ime “Sevniška kuharica”, je gostilni pridobila velik sloves. Razen številnim vsakodnevnim popoldanskim obiskovalcem iz Novega mesta je bila gostilna znan tudi kot romarska postojanka, saj se je ob malem šmarnu v njej trlo ljudi. Leta 1907 je dobil obrtno dovoljenje Anton Selak, ki se je v Sevno priženil k Nežini nečakinji Heleni Zupančič. Leta 1918 je Selak padel v vojni in že naslednje leto je umrla še “sevniška kuharica” Neža Rome, zato je vse breme posestva in gostilna padlo na Heleno. Tudi Lenca, kot so jo klicali, ni dosti zaostajal v kuharski umetnosti za svojo teto, saj se ni učila kuhe samo pri nji, temveč tudi v hotelu Štuklj v Ljubljani. Helena je za gostilno leta 1920 dobila najemnika Franca Šaleharja, ki je imel obrtno dovoljenje leta 1929. Od tega leta pa do leta 1932 je v obrtnih knjigah zopet vpisana Helena Selak. Njo je leta 1932 nasledila Marija Zupančič, ki se je poročila s Šaleharjem, vendar je z gostilno kmalu prenehala. Ker je bila ta gostilna posebno ob žegnanjih na Trški gori zelo donosna,  so jo še pozneje gostilničarji radi za nekaj dni vzeli v najem. V gostilni so občasno prirejali tudi gasilske veselice, na katerih je vedno igrala tudi novomeška godba.
 
 
GPS Northing (N) : 45,8355 
GPS Easting (E) : 15,2182 
Fotografije
Skrbnik : Zavod za turizem Novo mesto | 07 393 92 63 | | last modified: 06.03.2013
na zemljevid
GPS N: 45,8355
E: 15,2182

Rezerviraj & kupi

Rezervacije
Išči v:

Prihod:
Dan
Mesec
Leto

Noči
Sobe
Os./sobo
Prikaži v Google Zemljevidih
Napredno iskanje
IŠČI
X

Piškotki

Spletno mesto uporablja t.i. piškotke za izboljšanje uporabniške izkušnje. Z obiskom in uporabo spletnega mesta soglašate s piškotki.
Se strinjam
Preberite podrobnosti