Ribniško dolino predstavlja paleta uporabnih in okrasnih izdelkov lesne galanterije, ki jih poznamo kot »ribniško suho robo«. Trgovanje s temi izdelki ima že stoletne tradicije, nekdaj potujoči prodajalci so zalagali z njimi kupce po celotnem jugovzhodnem in osrednjem delu Evrope. Simbolni okrasni izdelek, sestavljen iz miniatur lesne galanterije, je ribniški šopek suhe robe.

V ribniški dolini se je zaradi nahajališč gline razvilo tudi lončarstvo. Njegove tradicije danes nadaljujejo še štiri delavnice. Ena od njih, Nosanova iz Prigorice, izdeluje tudi konjičke z jahačem, piščali, ki jim pravimo, da so »konjički, ki piskajo v riti«. Posamezne primerke takih konjičkov hranijo tudi nekateri evropski muzeji.

Na sosednjem Kočevskem je doma kočevski gozdni med, ki ima priznano označbo geografskega porekla in s tem zagotovljeno zaščito kakovosti, značilnosti in tradicije. Kakovost tega medu zagotavlja predvsem čebelja paša, saj se le-ta odvija v ekološko neokrnjenem gozdnem okolju.

Glavni spominek Dolenjskega pa je največji posebnež med slovenskimi vini, rubinasti cviček. Vino vzbuja zanimanje zaradi svojih nizkih alkoholnih vrednosti, prijetne arome in posebnih lastnosti, ki pomagajo pri prebavljanju mesnih in mastnih jedi ter prebavi nasploh.

In, če je že govor o cvičku, je tu še značilni vrč, iz katerega nalivajo to vino. Vrč je oblikovan v podobi petelina, ki je zaščitni znak in upodobitev v grbu Šentjerneja, enega od pomembnih središč cvičkove dežele.

Dolenjski muzej v Novem mestu hrani izjemno bogastvo arheoloških najdb, med katerimi je tudi vrsta tistih, ki sodijo v situlsko umetnost. Replike nekaterih najdb ponuja muzejska trgovina.

Cesta čez Gorjance privede do Bele krajine, pokrajine, ki jo na drugi strani obdaja reka Kolpa. V Beli krajini izdelujejo pobarvana in z ornamenti okrašena velikonočna jajca, ki se imenujejo belokranjske pisanice in drsanke.

Druga posebnost so belokranjske vezenine in platno, med tradicionalnimi glasbili pa je turistom na voljo lončeni bas ali gúdalo.