Gorenjska je pokrajina, ki je sooblikovala zgodovinski razvoj turizma v Sloveniji, v njegovih začetkih ob koncu 18. in začetku 19. stoletja tudi skladno z razvojem v Evropi. Že pred začetkom razvoja turizma so množice romarjev prihajale na Bled k čudovitemu alpskemu jezeru s cerkvijo na otoku, ki predstavlja eno najstarejših religioznih središč v Sloveniji.



V Gornjesavski dolini vam priporočamo odlične rateške in podkorenške ter kocove krape, zabeljene testene žepke ali krapce z nadevom iz polente in skute ali suhega sadja, ki se navezujejo na podobne jedi na sosednjem avstrijskem Koroškem. Skuta in mlezivo sta  najbolj značilna nadeva za ajdove krape. Glavna kulinarična zanimivost Bleda je blejska kremšnita ali kremna rezina, ki se v tem turističnem središču pripravlja po originalnem receptu iz let po koncu druge svetovne vojne.

Širša Gorenjska je domovina najbolj priljubljene slovenske poltrajne, rahlo dimljene in kuhane kranjske klobase, ki deli svojo bogato zgodovino z drugimi izvrstnimi izdelki iz časa kolin. Na začetku 19. stoletja se je kot »blagovna znamka« razširila najprej na območje avstro-ogrske monarhije, potem pa tudi na druge celine.

Med siri velja omeniti zelo pikantni bohinjski mohant, ki je zaščiten in je prava gurmanska posebnost, primeren za uživanje ob kuhanem krompirju, kot namaz ali samostojna jed. Bohinjci so tudi mojstri v pripravi dimljene bohinjske zaseke, ki je primeren namaz na kruhu ali zabela znamenitih bohinjskih koruznih žgancev iz rdečerjave koruze. Koruzni in ajdovi, delno tudi krompirjevi in pšenični žganci so verjetno najbolj razširjena jed po vsej Sloveniji. Zabeljeni so z zaseko, ocvirki, tropincami ali z jajci (jurjeva kapa). 
Med gorenjske posebnosti sodi govnač ali kuhano in zabeljeno sladko zelje s krompirjem, ki je izvrstna  samostojna jed ali priloga k mesnim jedem. Iz ajdove ali koruzne moke, zakuhane v kislo in sladko smetano, pripravljajo masovnik. Na Veliki planini nad Kamnikom pripravljajo manjše okrogle in okrašene sire trniče. Mavžlji ali maželjni so v svinjsko mrežico zavite in v pečici pečene mesne kroglice, ki jih postrežejo s kislo repo ali zeljem. V zimskem času ponudijo mesene in prtene klobase (pečenice in krvavice), godlo (juha, v kateri so se /raz/kuhale krvavice) pa štruco z nadevom iz prekajenega mesa in kruha, ki jo imenujejo gorenjska prata ali budl. Med izdelki ob kolinah naj omenimo še gorenjski želodec ali danko, ki ima poleg mesnega nadeva v debelem svinjskem črevu tudi proseno kašo. Iz ovčjega mesa in zelenjave kuhajo v Tržiču in okolici znamenito tržiško bržolo.




Na Loškem je doma vrsta značilnih jedi. S proseno kašo nadevano repo imenujejo loška smojka. Iz ajdove moke in zelenjave skuhajo loško mešto, ki jo zabeljeno z ocvirki ali maslom ponudijo kot samostojno jed ali prilogo k mesnim jedem.  Podobna je zabeljena loška medla ali midla iz prosene kaše in ajdove moke. Iz Visokega v Poljanski dolini izvira priprava slastne visoške pečenke iz nadevanih svinjskih zarebrnic. Med in izdelki iz medu so široko zastopani, saj je Gorenjska zibelka slovenskega in tudi evropskega čebelarstva. Seveda pa gorenjske gospodinje slovijo tudi po odličnih poticah in štrukljih z različnimi nadevi. K tej pestri paleti jedi omenimo še izvrstna gorenjska jabolka in drugo sadje, sadna žganja (npr. zaščiteni gorenjski tepkovec), sadne sokove, žganje z medom in medico.