
Sloveniji je uspelo na Unescov seznam svetovne dediščine doslej uvrstiti
Škocjanske jame, ki predstavljajo del svetovne naravne dediščine, kot del svetovne kulturne dediščine pa še
rudnik živega srebra Idrija in
prazgodovinski kolišči na območju Ljubljanskega barja. Uvrstitev na prestižni seznam ne pomeni zgolj promocije znamenitosti, ampak tudi obvezo, da jih bo Slovenija ohranjala za dobrobit celotnega človeštva.

Naravni biser slovenskega kraškega podzemlja je na Unescovem seznamu že od leta 1986. Večkilometrski sistem vodnih jam, ki jih je v več milijonih let oblikovala reka
Reka, obsega osupljive velike dvorane, med katerimi je tudi ena izmed največjih v Evropi.
Martelova dvorana je visoka 146 metrov, široka 120 metrov in dolga 300 metrov. Izjemni so tudi
naravni mostovi in
naravna okna in različne kapniške oblike. Za turistične oglede je še vedno odprt le manjši del jam, v letu 2011 pa so vnovič odprli del jam, ki je bil na voljo za oglede do leta 1965, ko je pot uničila velika poplava.

Kolišči na območju Ljubljanskega barja sta del znamenitosti, ki obsega 111 kolišč v šestih državah na območju Alp, zgrajenih med letoma 5000 in 500 pred našim štetjem. Zanje je značilno, da se je les, iz katerega so bila ta prebivališča, uspel ohraniti v izjemno dobrem stanju. Ostanki prebivališč, zgrajenih na kolih na robu Ljubljanskega barja - to je bilo v navedenem obdobju še jezero - so sicer danes vidni le v slovenskih
muzejih in globoko pod zemljo. Na Ljubljanskem barju so arheologi poleg različnih koliščarskih orodij in celo ohranjenih oblačil uspeli najti tudi doslej
najstarejše kolo z osjo na svetu. Staro je približno 5200 let.

Nekdanji
rudnik živega srebra v Idriji se je na Unsecov seznam uvrstil leta 2012 skupaj z rudnikom
Almadén v osrednji Španiji. V Idriji so živo srebro kopali od leta 1490 do sredine 90-ih prejšnjega stojetja. V
Antonijevem rovu nekoč drugega največjega rudnika živega srebra na svetu je zdaj na voljo slikovit prikaz dela in življenja številnih generacij idrijskih rudarjev in njihovih družin.
Pokaži več
Kandidati za uvrstitev na seznam

Poleg omenjenih znamenitosti si Slovenija že več let prizadeva, da bi zahtevni postopek kandidature in presoje meril za uvrstitev na seznam izpolnile še tri znamenitosti: apneničasta planota
Kras, ki naj bi jo priznali kot območje klasičnega krasa. Gre namreč za območje, kjer so znanstveniki prvič pojasnili nekatere izmed kraških pojavov in jih zato po tem območju tudi poimenovali.
Fužinski hribi v Bohinju predstavljajo območje alpskih pašnikov v
Triglavskem narodnem parku, kjer se v poletnih mesecih na višini okoli 1000 metrov nadmorske višine pase govedo. Slikovito območje, ki je na seznamu kandidatk, je značilno po lesenih pastirskih kočah, ki so se ohranile le še na tem delu Julijskih Alp. Območje je znano tudi po tipičnih starih
kozolcih, ki so najbolje ohranjeni v vasi
Studor.

V postopku uvrščanja na seznam je še
Partizanska bolnišnica Franja, ki je v ozki soteski Pasice v bližini
Cerknega oskrbovala ranjene partizane med drugo svetovno vojno. Kompleksa 16 barakastih poslopij, kjer je zdaj urejen muzej, kljub večkratnim prizadevanjem nemški okupatorji niso uspeli odkriti. Muzejske stavbe je leta 2007 skoraj popolnoma uničilo naglo obilno deževje. Od leta 2010 pa je muzej ponovno odprt za obiskovalce.
Biosferni rezervati
UNESCO zagovarja tudi uravnotežen odnos med ljudmi in naravo ter države po svetu spodbuja, da takšna območja ustrezno zavarujejo. Slovenija je za zdaj razglasila tri območja za biosferne rezervate. Prvo obsega
Julijske Alpe, drugo širše območje Škocjanskih jam in je poimenovano
Kraški biosferni rezervat, od leta 2010 je tudi Kozjanski regijski park razglađen za
Biosferno območje Kozjanskega in Obsotelja.
Geopark
Pod okrilje Unesca prav tako sodi evropska mreža območij s pomembno geološko dediščino. Iz Slovenije je v to mrežo vključen en geopark. Čezmejni
Geopark Karavanke, ki leži med Alpami in Dinaridi, zajema območje med Peco in Košuto v Sloveniji in Avstriji.