Frančiškov jašek, odprt leta 1792 v času najintenzivnejše proizvodnje živega srebra, je viden od daleč zaradi simbolnih rudniških kladiv na izvoznem stolpu. Na območju jaška so nastanjeni novi rudniški upravni prostori, Mestni muzej Idrija pa je uredil dragoceno zbirko eksponatov tehnične dediščine. Posebno pozornost vzbuja električni izvozni stroj tovarne Siemens – Schuckert, iz leta 1906, ki še danes zadovoljivo obratuje.
Na začetku dvorišča sta razstavljena izvozni stroj na parni pogon (1880) iz Jožefovega jaška in velika vodna turbina iz nekdanje topilnice. Impozantni parni stroj Kleyeve črpalke (1895), ki sodi med največje ohranjene parne stroje v Evropi, je postavljen tako, da si gledalci lahko predstavljajo njegovo delovanje. V spodnjih in zgornjih prostorih pri jašku je na ogled bogata razstava strojev in tehničnih naprav iz avstrijskega in italijanskega obdobja (npr. centrifugalne črpalke, dieselski motor, kompresorji, vitel, parni kotel, avstrijski in češki parni batni stroj, obdelovalni stroji).
Projekti ohranitve rudniške tehniške dediščine vključujejo poleg Frančiškovega jaška  tudi Jožefov jašek, Kamšt, Antonijev rov in metalurški kompleks – topilnico. Na prostoru nekdanje topilnice se je razrasla sodobna elektroindustrija (Kolektor), vendar dominantni dimnik 160 metrov nad dolino še vedno spominja na velikopotezno žganje živosrebrove rude. Do neke mere so ohranjene: Čermak – Špirekova peč, razsežna rotacijska peč in separacija, kjer naj bi v prihodnje ponazorili razvoj metalurških postopkov v Idriji.