"Vesel moj dom je. Ko se pozlatijo
v jesenskem soncu semiške gorice,
so lepe kakor pravljične kraljice,
pripravljene na veliko gostijo".

Tako je v nekaj besedah naš priznan pesnik Lojze Krakar opel Semič. Semič oziroma Šokarija kot jo imenujemo Belokranjci, se razprostira na 147 km2. Razteza se na severnem, prisojnem robu Bele krajine v vnožju Kočevskega Roga in obronkov Gorjancev. Je ena izmed občin poleg Črnomlja in Metlike. Ime je dobil po rodu Semeničev, ki je živel v srednjem veku. Malo nižje od prvotnega prebivališča Semeničev pa danes stoji priznan hrib Smuk, ki je ena izmed istočnic turizma, poleg Mirne gore, Planine in smučarskega centra Bele.
V središču Semiča je cerkev Sv. Štefana, ki je bila prvič omenjena leta 1228. Sam Semič pa se omenja v začetku 13. stoletja, ko je po Beli krajini gospodaril Henrik Adeški. Iz Semiča je najlepši pogled na Semiško goro, zasejano z vinsko trto. Spomladi, ko pa sonce prežene sneg s prisojnih pobočij si vrhovi (Smuk, Mirna gora...) nadanejo zeleno kapo.
Semič je znan po pitju dobrega vina, po bogatem kulturnem izročilu (Semiška ohcet), ki se prireja vsako leto meseca julija ter kulinarika, ki je še en argument več vašemu postanku v naš z vinogradi in belimi brezami prepleten Semič.