" Daleč tam na severu Ljubljane, kjer ločijo nebotičniki vrhovi Kamniških planin solnčno Kranjsko od Koroške, leži majhna deželica, čisto samosvoja, obdana krog in krog od visokih gora, Jezersko. " Tako sta pred več kot sto leti zapisala Igor Muri in Rudolf Andrejka v prvem stavku male knjižice o Jezerskem. Jezersko, zelena dolinica, ograjena na vzhodu z vencem Savinjskih Alp, ki so se v živahnem zemeljskem gibanju dvignile proti nebu pred šestdesetimi milijoni let; ki jo od severa proti zahodu omejuje več kot tri sto milijonov let star koralni greben; kjer je na severu državna meja z Avstrijo, katera v novi Evropi vse manj razmejuje slovenski živelj tu in onstran hribov; kjer se na jugu pot spušča v najdaljšo slovensko vas – Kokro in koder so našli najstarejši apnenec v naši državi in naprej v zeleni evropski biser - majhno Slovenijo, ki na svojih maloštevilnih kvadratnih kilometrih ponuja tako raznolike lepote svojega površja, podzemlja in vrtoglavih kamnitih višin. Dolina, nazadnje oblikovana od mogočnega ledenika, ki je izginil pred deset tisoč leti, je bila zaradi nepropustnosti svojega dna ob koncu ledene dobe zalita z velikim ledeniškim jezerom, po katerem je kraj dobil ime "Pr' Jezer". Kasneje se je razvila modernejša oblika imena »Jezersko«.